Nedelja,
dan nižje tarife, pa…
Njena
oblačila se sušijo, njena posteljnina v pranju, njen tata pa…
V
mislih me njen glas miluje, dušo mi odsotnost njenega smeha stiska, v gledanem
mi njene očke žarijo, njeno razbojništvo le s slikami v tišino mirovanja sega…
Pralni
dan. Po trenutnem tudi naslednji na vrsto pride, da s sušečim krajino okrasim,
vsaj njen delček, za katerega je, bogu za hrbtom ležečega, tako in tako vseeno.
Le njej in meni ni. Pravzaprav, tudi drugod, kjerkoli bi zmogla najinemu
skupnemu dihati pustiti, bi iz niča zmogla neko najino vesolje zgraditi…
Kaj bom
jaz brez tebe, ko boš umrl?
Neljubo
mi je, da ji takšno v misli pride. Majhna je še, in prav bi bilo, ko bi ji samo
svetilo, sonce, toplo, lepo. A očitno tudi o tem razmišlja, sicer me ne bi
vprašala.
Nič se
ne boj, ji skušam odgovoriti, ne da bi se v neke globine podajal, takrat boš že
velika, pa boš znala, in zmogla. In zamolčim, da tako in tako nisem pretirano
pomemben, kadar dajanje ni od mene pričakovano, pa zmorem v nek zamah z roko
dospeti, in to prav zlahka. Tako vsaj mi je že bilo izkazovano, in izkazano.
Skušava
čim prej preusmeriti misli, kajti njeno je, da raste v radosti, da ji otroštvo
čim bolj kot otroštvo mineva, brez nekih večjih, pomembnejših skrbi, čeprav… se
mi zdi, da sem njej edini, ki na tak način o tem razmišlja, pojmuje, in skuša
temu v prid postopati. A bolje nekaj, kot nič…
Njene
želje meni ukazi. Malodane do pikice tako, kakopak takrat, kadar je njihova
izpolnitev v realnosti dosegljiva. Pa je še nisem začel »vzgajati« v smislu, da
tudi jaz živim, da imam tudi jaz pravico do svojega življenja, da se mora
omejevati, v svojih pričakovanjih, pa da bi tudi meni nekaj prostora pustila.
Ne, jaz jo imam, očitno, napačno rad, pa sebe sebi ne odvzemam, takrat, kadar
se njej dajem… in ga ni, na širnem tem planetu, zaradi katerega bi, pa čeprav
samo za hip, svojega otroka, kateregakoli, in vseh, z najvišjega za stopničko
spustil. Tudi sebe tja ne zmorem dati…
Njene
igrače, v njenem pojmovanju pospravljenosti, povsod naokrog, in na oglato.
Toliko sem resda razkrčil, da zmorem nemoteno hoditi, in kam sesti. Še v petek
zvečer, pred spanjem, sva imela na kavču petnajst balonov, poleg nastlane neke
šare, da sem v minutah odšteval, preden sem za naju prostor naredil. In tokrat
njen red ne bo vzdržal, vsaj do njenega prihoda ne, ko ga bo znova vzpostavila,
nameravam pospravljati, čistiti po hiši…
Nič se
ne boj, takrat boš že velika… mi ponovno pride v misli, z nekim dvomom,
silovitim, ki o tistem računu-brez-krčmarja govori. O čemer je vselej moč,
takrat, kadar ne upoštevaš sila preprostega dejstva, ki o tem pripoveduje, da
čas po svoje dela, da on mene odmerja, ne jaz njega, pa – če bo takšna
priložnost, seveda, da dotlej zdržim. A ji o tem ne želim razlagati, pa čeprav
bi se utegnilo izkazati, da je moje pojasnilo, četudi njej v dobro namenjeno,
zgolj – laž. Nehotena, a laž. Lagati se pa ne maram, tudi njo učim v odpor do
laži. Že tako in tako živi v lažnem svetu, in se z njimi nenehno sooča, pa –
manjkrat kot jih bo prepoznala, manjkrat jo bo zabolelo, obenem pa upam, da
sama nikdar v njih ne bo živela, takrat, ko odraste, in bo lahko o sebi
odločala. Naj jih raje pusti tistim, ki drugačnega niso vredni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar