Pravljice…

Obstajajo pravljice za otroke…

V njih obstajajo kraljične in kraljeviči, princese in princi, čarovnice in čarovniki, škratje in palčki, govoreče živali, drevesa, sadeži, zmaji in troglavi psi… skratka vse tisto, kar se otroški naivnosti kot dopustno izkazuje.

Sčasoma otroci, vsaj večinoma, v te pravljice nehajo verjeti.

 

Obstajajo pravljice za odrasle…

V njih obstajajo bogovi in hudiči ter ostale prikazni, angeli in s krili okrašene duše, pa okoliščine v podobah usode, obča poštenost, pridnost, dobrota, ljubezen, ne nazadnje tudi suverenost, tako osebna, kakor državna… skratka vse tisto, kar se neumnosti kot obstoječe izkazuje.

Sčasoma samo še dodatne prevzemajo, medtem ko vsaj v sebe nikoli ne nehajo verjeti.

 

Obstajajo pravljice za takšne bedake, kakršen sem jaz…

V njih obstajajo sanje, temelječe na dejanski iskrenosti, pa zaupanju, dobroti, in rad-imeti-nekoga… skratka vse tisto, kar zmore kot realnost krasiti človekov svet.

Sčasoma, ko ugotoviš, da tega človekovega sveta malodane ni, prenehaš verjeti v takšne pravljice, odpišeš vse, o čemer si sanjal, in spoznaš, da si živel kot – bedak!

 

Suma sumarum, ko zaokrožim, in črto potegnem – mejduš, če ni še najbolje biti bedak med bedaki, in v bedastoče verjeti!