Uvodoma
zapišem, da obstajajo različne oblike nasilja, med katerimi je najbolj, če ne
kar edino, znano fizično, ni pa pretirano znano to, da zmore psihično nasilje
krepko hujše posledice povzročiti, posledice, ki zmorejo delovati do konca
živetja, v odvisnosti od tega, če so strokovno obravnavane, morda tudi
odpravljene, ali ne…
Nasilje
je dobesedno vsako ravnanje, s katerim nekoga prisiliš, da opusti lastne
namere, in se po tvojih pričakovanjih izkazuje. Vsako! In…
Če
nekdo želi drugače kot ti, ter se tega svojega drugačnega veseli, mu s tem, ko
mu po-svoje vsiliš, ne samo odvzameš to veselje, pač pa ga spraviš v
ne-veselje, mu, v bistvu, (z)manjšaš kakovost njegovega obstajanja. Z drugimi
besedami – počneš mu slabo…
Verjamem,
pravzaprav vem, da se običajnost še zdaleč ne zaveda lastnega početja, predvsem
takrat, kakopak, kadar je govora o zavedanju nekih dolgoročnih stanj, in ne
nekih neposrednih vzročno-posledičnih povezav, v smislu
če-tako-rečem-bo-tako-naredil/a, in vem tudi to, da se ne zavedajo sebe, zaradi
česar tudi zmorejo govoriti o lastnih nekih odlikah, ki dejansko sploh ne
obstajajo, in tudi o tem, da imajo radi nekoga. V sklopu tega v bistvu tudi ne
vedo o tem, kaj počenjajo takrat, kadar izsiljujejo, pa čeprav gre »samo« za
čustveno izsiljevanje…
Mislim,
da ga ni, ki ne bi poznal tistega »če me imaš rad/a, boš naredil/a tako, kakor
JAZ želim«. To JE IZSILJEVANJE, to je psihičen teror oziroma nasilje, ki
izkazuje kar nekaj zadev.
Prvič –
kadar želiš, da je po-tvoje, takrat sočasno želiš, da boš TI zadovoljen, in ti
NI mar za ne/zadovoljstvo tistega, od katerega terjaš ravnanje po-TVOJE! Čudno
stanje, mar ne, takrat, kadar »imaš taistega rad/a«, obenem pa LASTNEMU
zadovoljstvu daješ prednost, raje sebe vidiš veselega, kot pa tistega, od
katerega pričakuješ?!
Ne,
prav NIČ čudnega tam, kjer vlada SEBIČNOST, ki zmore zares imeti rada IZKLJUČNO
SEBE (ostale zgolj toliko, kolikor ji prijajo, oziroma kolikor ji prija tisto,
kar od njih prejema).
Drugič –
kadar želiš, da je po-tvoje, takrat izpoveduješ IZKLJUČNO to, da imaš rad/a
takšno, kakršno TEBI ustreza, kakršno TEBI zadovoljstvo poraja, in ti je popolnoma
samoumevno to, da se mora tisti, od katerega nekaj pričakuješ, v NE-sebe
spremeniti, da NE sme biti to, kar je, kar si želi biti in kar bi bil, v
kolikor ne bi podlegel izsiljevanju. Pomeni, da pričakuješ, in dosegaš, da ta
nekdo ravna PROTI lastni volji = PROTI SEBI! Tako ga/jo »imaš rad/a«.
Tretjič
– kadar se konstantno ravnam po volji drugega, in NE po lastni, takrat nekam-v-globine
(v psiho, v podzavest) POTISKAM lastne želje, lastna pričakovanja, lastna
ravnanja, s tem (navada je, tako vsaj pravijo, železna srajca!) POTISKAM v »pozabo«
v bistvu SEBE, tistega sebe, kakršen sem bil rojen in kakršen sem želel živeti,
pomeni, če nadaljujem s povsem preprosto razlago, da v ISTEM telesu povzročiš
OBSTAJANJE DVEH (svojih) podob, ena je tisti jaz-kakršen-bi-MORAL-biti-v-kolikor-bi-smel-po-svoje-živeti,
druga je jaz-v-kakršnega-sem-se-MORAL-spremeniti-zato-da-tebi-ustrezam (in
kakršen sicer NE bi želel biti)! S tem pa, ko sebe potiskam v pozabo, s tem
dejansko tudi DOSEŽEM, da v zavestnem svojem stanju NE obstajam več (le še v
podzavesti mi je dano biti), pač pa obstajam samo tak, kakršen tebi ustrezam,
pa čeprav kot NE-jaz. In s tem, mimogrede, nastopi PSIHIČNO OBOLENJE, kajti
takrat, kadar znotraj enega in istega telesa obstajata DVE »bitji«, povsem
NASPROTUJOČI si, takrat v taistem telesu obstaja NENEHEN NOTRANJI BOJ, neko
trenje, spopadanje, ki NIKAKOR, in nikoli, NE more pripeljati do živetvenega zadovoljstva!
In še
en mimogrede, tako, za »posladkanje«: potrošništvo, alkohol,
bežanje-od-vsakdana v podobah obiskov, izletov, brskanja-po-spletu,
prekomernega zadrževanja na delovnem mestu… vse to, pa še kaj drugega, priča
samo o iskanju IZHODOV iz taistega vsakdana, v katerem se »imamo tako silovito
radi«, in v katerem »smo tako zadovoljni s samimi seboj in s svojimi živetji«!
Obstajata
dve temeljni vrsti razlogov, zaradi katerih čustveno izsiljevanje uspeva,
dobesedno v vsakdanjem živetju, in obstajata tudi dva temelja takšnega
izkazovanja…
Kadar
pristaneš na to, da boš izsiljevan, in boš izsiljevanju podlegel, takrat:
-
kot
otrok bodisi nimaš drugačne izbire (ker utegneš biti s svojim »ne« kaznovan,
ker se obenem ne zavedaš da takšne sprotne kazni krepko manjše posledice
puščajo na oziroma v tebi, kot pa jih pušča podleganje izsiljevanju), ali pa
ker »trguješ«, ker te neka pridobitniška želja žene po tem, da za tisto, kar si
želiš, tudi sebi neljubo narediš;
-
kot
odrasel pa podlegaš izsiljevanju iz dveh temeljnih razlogov, med katerimi je VEČINSKI
pridobitniški, redek pa je tisti, s katerim čutiš potrebo po tem, da ugodiš
izsiljevalcu, ker mu želiš dokazati, da ga/jo imaš rad/a. In se bom malček »zaustavil«
ob tem zadnje zapisanem stavku…
Živeti
v nekem sobivanju, ali zgolj v večinskem »sobivanju« ( = delitev strehe, položnic,
obveznosti, opravil, otrok, ob tem, vsaj tu in tam, dospetje do nekega ugodja…
občutenje varnosti preživetja, zaradi tega, ker se ne moraš sam soočati s
temeljnimi vprašanji lastnega obstajanja… zavedanje, da ti nikjer drugje nič
boljše ne bo, da lahko kvečjemu še na slabše naletiš, glede na to, da si se
obstoječega že navadil/a, in da v utečenem obstaja manj sprotnih težav kot jih
obstaja tam, kjer je potrebno »red« šele izgraditi… in še bi bilo moč najti
razlogov, ki se nahajajo globoko, v podzavesti, pa se jih zvečine niti zavedajo
ne, takrat, kadar o svoji »ljubezni« razlagajo) TERJA prilagajanje, to je res,
ampak terja – VSESTRANSKO prilagajanje, z drugimi besedami: v neki skupnosti NE
more obstajati ne po-moje, ne po-tvoje, ne po-njegovo/njeno, pač pa sme, če je
skupnost ZARES SKUPNOST obstajati izključno PO-NAŠE, po dogovoru, pomeni, da
jaz malček sebe uveljavim, obenem del sebe tudi podredim, se mu odpovem
(zavestno in hote!), da takisto počneš tudi ti, in ostali, ki sobivajo… obenem
to pomeni, da odpovedovanje lastnim željam NE povzroča slabe volje, nekega
nezadovoljstva, kajti v doseganju in ohranjanju SKUPNEGA zadovoljstva najdem
vse potrebno tudi za lastno! TO, SAMO to je dejanski imeti-rad-NEKOGA, in samo
to je DEJANSKA SKUPNOST, dejansko sobivanje!
Koliko
tega pa zares obstaja?!
Kakorkoli
že – v »normalnem« okolju je povsem »normalno«, da obstaja »zdrav NEnormalen
duh« v zdravem telesu, da obstajajo (že tako, po izhodiščnih stanjih krepko
OKRNJENA bitja, v odnosu do človeka, kakopak!) procesi, tudi »vzgojni« ( =
dresurni), s katerimi to »normalnost« samo še povečuješ, da bo odraslost še
bolj invalidna, kot bi, morda, utegnila biti, in v taistem »normalnem« okolju,
ki pojma o NIČEMER poglavitnem NIMA, je popolnoma »normalen« tudi obstoj nasilja,
pa čeprav se izkazuje »samo« v podobah čustvenega UBIJANJA tistega, katerega »imaš
rad«…
Da temu
ni tako?! Franci, daj, pojej žličko za mamo, zdaj pojej žličko za atija, pa za
teto, nato še za… in Franci pridno papca, čeprav bi najraje krožnik, kosilo,
vse skupaj, k vragu poslal, in papca samo za to, da bo, četudi NE-lačen, četudi
NEzmožen jesti (zaradi nekega konkretnega stanja, lastnega, psiho-fizičnega)
tebi dokazal, da ima vse, za katere MORA papcati, rad (ali pa radi tega, da ne
bi bil v nadaljevanju svojega NE-papcanja kaznovan oziroma radi tega, da se,
preprosto, znebi morečega pritiska).
Da,
Franci, pa ne samo on, se že od malega, ob »ljubečih« svojih starših, srečuje z
nasiljem (katerega nad njim izvajajo), to nasilje sprejema kot nekaj povsem
običajnega, pa ga kasneje tudi na svoj podmladek prenaša, pa še na koga,
kakopak, in v takšnem »normalnem« okolju ni prav nič čudnega, da velja tista
ugotovitev o nekakšni zadrtosti, katero zmore, denimo, nek alkohol sprostiti,
da se opita povsem drugače izkazuje… ali pa »trava, ki osvobaja«…
Pošlji
luda na put, pa sedi i kukaj, pravijo Srbi. Pusti bebcem, da družbo ravnajo, pa
išči kam boš šel, da tudi sam del »normalnosti« ne postaneš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar