Še
dobro, da smo pametni, kulturni in civilizirani, kajti…
Danes
sem izvedel, v okvirih dogovarjanj o izidu moje pesniške zbirke, o tem, da so v
sodobnih časih, v časih »demokratične« bebavosti, v založbah zadovoljni že
takrat, kadar knjižnice odkupijo nekih trideset, morda celo štirideset izvodov
tovrstnih knjig. Sleherna več je že prijetno presenečenje…
Še ne
tako dolgo nazaj, tudi v tistih nekulturnih, gnilih časih, so knjižnice
odkupile tudi po sto petdeset, in več, primerkov. Torej tudi štirikrat, morda
petkrat več, kot dandanes. Tako smo se, kot družba, razvili…
Res je,
tudi v preteklosti bralne navade niso bile drugačne, vsebinsko gledano, v
bistvu je edina razlika, omembe vredna, v tem, da – nekoč ni bilo spleta, pa so
vsaj učenci, dijaki in študenti MORALI knjigo prebrati, da so neke obnove
zmogli pisati, medtem ko so danes bolj iznajdljivi, in, vsekakor, »pošteni«
(tudi učitelji, ki to dopuščajo, pri čemer bi morali vedeti na osnovi česa je
nek izdelek nastal!), predvsem pa »več znajo in vedo«, pa – odprejo splet, in
kar tam poiščejo neke povzetke, pa »vedo« o knjigah tako, da jih niti v roke ne
vzamejo…
Da,
predvsem zahvaljujoč obveznemu branju alias čtivu je moč dodobra besedičiti o
bralnih navadah občestva.
Pa da
ne bo nesporazumov, občestvo tudi bere, kako ne bi. V prvi vrsti gre v promet »rumeni
tisk«, pa neki romani, zlasti, če so tiste »dr« podobe, življenjepisi, morda,
odvisno od tega, ali govorijo o nekem fiziku, ali o nekem športniku, morda celo
uspešno poročeni manekenki, skratka, »sproščujoča«, »zabavna literatura«, v
bistvu, če povsem odkrito – bolj kot neumno o neumnem govori, bolj je brano!
Da,
tako »smo kulturni«, in tako »cenimo«, »spoštujemo«, »se po njih ravnamo«, »se
z njimi ponašamo«… razne prešerne in cankarje, ki so, resnici na ljubo, ter
vsak v svojem času, družbi izključno v breme, nikakor v skrb…
Zanimivo…
Jezik,
tisti, kateremu je moč vrednost pripisovati, in ne tisti, katerega »ljudstvo«,
vključno s sodobnimi »strokovnimi jezikoslovci«, poraja, ta jezik nastaja, se
oblikuje, nadgrajuje, izpopolnjuje prav – s pomočjo pisane besede! Potemtakem s
pomočjo (predvsem) knjig, tistih drugačnih od obče branih, seveda.
Taisti
jezik, katerega »imamo radi«, in »smo nanj ponosni«.
Zanimivo…
Izrazna
moč jezika, njegova sporočilnost, se mora najbolj izkazovati prav v – poeziji!
Malo prostora, malo besed, obenem pa celotna neka zgodba…
Zanimivo…
Miselno
delovanje, ob branju (vem, omenjam zadevo, ki je večini nerazumljiva), je
najbolj aktivno prav ob branju – poezije! V pesmi je namreč krepko več besed,
ki POSREDNO sporočajo, denimo v podobah nekih prispodob, kot pa je enakih v
prozi.
Zanimivo…
Čustveno
delovanje, odzivanje, vzbujanje nekih čutenj in čustvovanj, v povprečju, in v
okvirih pisane besede, nikjer ni intenzivnejše, kot je prav v – poeziji! Kakopak,
tu ne govorim o negativnih pozivih, s katerimi se dandanes marsikdo, tudi
uradno, marsikje in z marsičem izkazuje, ko, denimo, ščuva proti »drugačnim«,
in, posledično, tudi vzbuja negativna čustva!
In je
zanimivost dvojna, kajti – ne vem, če še obstaja neko »ljudstvo«, ki se zmore z
večjo čustveno invalidnostjo izkazovati, kot se zmore deželno!
Zanimivo…
»Cenimo«
vrhunske dosežke, takrat, seveda, kadar v njih »sebe« vidimo, čeprav jim z ničemer
ne pridodajamo, obenem pa – poezija je vrhunec literarnega izraza, višje od nje
ničesar ni! Prav zaradi tega, ker…
NE
govorim o »sodobni poeziji«, v kateri izpisane bedarije razvlačijo v neke »verze«,
ne, govorim o klasični poeziji, o zapisovanju, ki pozna pravila, po katerih se
mora izkazovati, pa ve tako o melodičnosti zapisa, potemtakem tudi o pravilnem
poudarjanju/izgovarjanju besed, kot o delnih in polnih rimah, potemtakem, prav
tako, o pravilnem poudarjanju/izgovarjanju besed, obenem pa ve še za nekaj – ve
o tem, da se ji je moč izkazovati, še bolj kot v prozi, s tvorjenjem jezika, z
oblikovanjem novih izrazov, po možnosti takšnih, kakopak, pri katerih zmoreš
njih smiselnost najti, in niso sami sebi namenjeni…
Da, »smo«
kulturni, »smo« civilizirani, »smo« izobraženi, »smo« napredni, »cenimo«, »spoštujemo«,
»negujemo«… in se kot takšni izkazujemo predvsem tam, in na načine, kjer in
kakor zmoremo primitivizmu samo še večji polet dajati!
V
Deželi je, zagotovo, vsaj dvesto knjižnic, če ne krepko več (v mislih imam tudi
šolske), in v povprečju vsaka od njih, v današnjih »izobraže(val)nih« časih,
naroči oziroma kupi – eno šestino neke pesniške zbirke?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar