Recimo…

Recimo, da jutri pride do konfrontacije moči na planetu, recimo, da pride do soočenja med amerikn-jurop-vej-of-lajf ter preostalim…

 

Koliko je Zemljanov? Baje krog osem milijard, mar ne. Od tega na ZDA in Evropo skupaj pade milijarda, največ, raje manj, glede na to, da tudi Evropa ne bo kot najbolj enotna o(b)stala…

Rusija, Kitajska, Indija (ki se bo zagotovo prej Kitajski pridružila, kot »Ameriki«) - tri milijarde?! Bo dovolj, ali bi še malček bilo za pridodati?!

 

Vse ostalo – pol na pol, čeprav bi si upal trditi, glede na »priljubljenost« zahodne »pravičnosti« v odnosu do Sveta, da bi se tehtnica krepko na rusko-kitajsko-indijsko stran nagnila, pa ne vem, če bi končno razmerje zmoglo dospeti do dve napram šestim…

 

Res je, danes vse bolj tehnika sodeluje v spopadih, a je res tudi to, da brez »ljudske sile« nikjer, in nikakor, ne gre, obenem pa je res tudi to, da v »demokratičnem« okolju, tako vsaj pravijo, bolj šteje glas večine, kot vsega preostalega. Tako je, baje, pravično…

 

Rusija, Kitajska, Indija, tri sila močne države, tudi po vprašanju jedrskega orožja. In ostalega tudi, seveda, zlasti Kitajci bi zmogli, sem prepričan v to, veliko prikritega razkriti, glede na to, kako so v zadnjih desetletjih pohiteli s tehnološkim razvojem…

 

Ko ne bi bilo tako, bi amerikn-jurop-vej-of-lajf že davno presegel svojo ošabnost, nek lik svetovnega pravičneža, in se prek sveta podal svoje interese uveljavljati. A si – ne upa…

 

Strah ni vselej slaba zadeva, daleč od tega, včasih zmore razne ponorele makse pred steklino obvarovati… je pa vprašanje v tem, ali jih zmore obvarovati tudi pred preseganjem meja, ki so, očitno, nekaj povsem standardnega, normalnega, takrat, kadar se svet loti obravnavanja določenih lokalnih spopadov, ki ŠE ne pretijo, da bi svetovne razmere dobili. Še ne, vsaj neposredno ne…

 

To sicer ne pomeni tega, da bi vsakdo smel početi vse, in kakor se mu zljubi, a tudi tega ne pomeni, da bi eni vse-in-kakor-se-mi-zljubi smeli pridigati drugim vse-in-kakor-se-mi-zljubi…

 

Če malček zaokrožim to besedoigro, potem zapišem, da se, bolj kot kadarkoli doslej, nahajamo na lepem, gromozanskem sodu smodnika, pa niti pod razno neki bebavosti ni potrebno hiteti z nepremišljenostjo svojo na tujem reševati, bi bilo bolje, ko bi najprej pometla pri sebi. In to kar sebe. A je to celo v sanjah nemogoče…