Gospod učitelj…

Gospod učitelj bil nekoč

je avtoritnatéta,

prek riti znal je bit pekoč,

beseda pa mu svéta…

 

Povsod je bil kot zgled svetal,

poglej do kod se pride,

pa kamorkoli je hlačal,

so klanjale se gnide…

 

Že res, da zmogel je samo

kar so mu vbili v glavo,

a s palico mu je kar šlo

uvesti red, postavo…

 

Postal je, s časom, demokrat,

učilnica sejmišče,

pa zlahka ga kak advokat

rad palice obišče…

 

Še vedno zna samo kar zna,

v modrosti mu razkriti,

in vsak piščanec se poda

po svoje ga učiti…

 

… pa mu ugled je ves skopnel,

je šla avtoriteta,

počne zato, da bi spočel

za svoja stara leta…

 

Drugače ni, ko čas cveti

v izkazovanja nora,

pa vlečejo samo poti

s katerih ni odpora…

 

Uči, še vedno, bolj kot ne,

obilico neznanja,

da bolj odmeva, ko v svet gre

na svoja razdejanja…

 

A palica… v kotu ždi,

prekleta, sama zase,

jo stiska, ko spomin leti

v neke boljše čase…

 

Čeprav… ma kaj, čemu bi red,

med vsemi demokrati,

ko prav vsak bedak vseved

hiti le razdejati…