Misliš, da si najboljši?

Bentiš, včasih zna vprašanje tako butniti, da sapo vzame! Pa ne zaradi tega, ker ne bi vedel odgovoriti, pač pa zaradi neumnosti, katero izpričuje…

 

Vsakdo je v svoji koži najboljši, enkrat že, domnevam. Vsak ustvarjalec si namreč prizadeva preseči sebe, dospeti do nekega maksimuma, prek katerega mu več ni moč, in takrat, ko to doseže, takrat je, bržčas – najboljši v svoji koži…

 

S Prešernom se ne morem primerjati, in on ne z menoj. Kar nekaj razlik je namreč med nama. Različni časi. Različni okolji, iz katerih izhajava. Različno poznavanje sveta, in védenje o njem. Čeprav…

Da, tudi nekaj stičnih točk imava, denimo – tudi on je bil za humanost, in za pravico, in tudi on je smisel videl v povezovanju južnoslovanskih narodov, čeprav…

 

Njega je vse to minilo, če ne prej, potem s smrtjo, jaz pa…

Za humanost ne vem, pri kom je sploh še smiselna. Nad pravico sem obupal. Glede povezovanja pa – nor bi moral biti, tisti, ki bi se znova z janezi združeval!

 

Da, tudi znava pisati, oba. Celo dovršeno, umetelno. In znava na kratko, in znava na dolgo. Dobro, v tem na dolgo je v prednosti, kajti jaz nimam potrpljenja za to, da bi »romane« v verzih pisal. Če bi pa moral…

 

Ja, zagotovo, v svoji koži skušam postati najboljši, pravzaprav to poteka samo od sebe, to skušanje, ko se, skozi igranje z besedami, vsaj tu in tam, novih pristopov lotevam, pa domnevam, da nekaj malega rezerve še imam. Vse ostalo, tisti boljši in ne-boljši, je pa rado zgolj stvar okusa, in v ocenjevanje tudi všečnost besedila sodi, kajti – močno dvomim, da je povprečni »objektivnosti« všeč, kadar nelepo o sebi posluša…

 

Poezijo imam nasploh rad. Najraje jo sicer pišem, tu in tam pa tudi berem. Ne svoje, kakopak, z njo, praviloma, opravim, ko je izpisana, pa jo v počitek napotim. In med brano me Menartova ni nikoli razočarala, nekakšno sorodnost občutim, ob njej, ob vsej spontanosti, preprostosti, ki sicer je in spontana, in preprosta, takrat, ko ima pero že dovolj kilometrine za seboj, in ima roka iz česa to pero vihteti, pa se kot nekaj povsem enostavnega zdi, vendar…

 

Ne vem, meni razne listine in nagrade, kakor tudi spričevala, ne razkrivajo pomembnih zadev, raje sam ugotavljam, pa priznanja dajem, kadar jih je moč dajati, ali pa le z roko zamahnem, ker… krepko preveč je raznoraznega smetja, krepko preveč je nekih razglašanih vrednosti tam, kjer jih dejansko sploh ni…

 

Rad bi ga spoznal, tega boljšega. S tem, kakopak, ne trdim, da sem najboljši izven svoje kože, le – rad bi ga spoznal! Na vseh področjih, seveda, s katerimi se poezija ukvarja. Na področju pisanja satire, pa lirike, za otroke, ne nazadnje, tudi epigramov. In ko ga bom, če kdaj, takrat se sploh ne bom sekiral, kajti še vedno bom v svoji koži najboljši ostal. Kar pa, domnevam, še nisem.

 

P.S.

Gornje vrstice sem malček za šalo zastavil, v zabavo, sebi, seveda, pa se je znalo pripetiti, da sem se med nizanjem besed kdaj tudi vsaj nasmehnil, če ne kar zasmejal. Tudi zaradi splošnega prepričanja, o tem, da je vse moč do te mere primerjati, da se da z istimi vatli tudi izmeriti. Da se, marsikaj, vsega pa zagotovo ne.