Oprosti,
ker te zapisujem,
ker te
v podobah pesmi snujem,
vem, ko
bi v trač se znal podati,
bi
pohiteli te prebrati…
Na
žalost k meni si pristala,
slabó si,
kaže, pot izbrala,
že res,
te skušam varovati,
a kaj,
ko ne gredo te brati…
Še
dajem v nove te obleke,
obenem hranim
tvoje veke,
in
trudim se, povsem spontano,
a kaj –
dospeš v nebrano…
Oprosti,
res, čeprav priznam,
da takšno
prav te rad imam,
ker –
ko kot neka bi vlačuga,
ne
zmogla bi mi biti druga…
Tako
pa, ej… ko poletiva,
ko družno,
skupaj zaživiva,
ma, ni
prav nič mi, nič verjeti,
da ti
ob meni ni zapeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar