Dober dan!

Redki, tako redki so, da dobesedno presenetijo, ko jih zaznaš, ki zmorejo v neki trgovini, lokalu, v uradu ali, denimo, v avtobusu, tamkaj zaposlenim izreči – »dober dan«…

 

Povsem preprosti besedi, katerih se je moč zlahka naučiti, in tudi njun izust ne terja veliko časa, ali napora. Povsem preprosti, a sila zgovorni, in zmore njuna ne/uporaba o marsičem pripovedovati, denimo…

 

… tudi o tem, koliko je sobivanje nagonskih bitij dejansko, koliko pa je zgolj, hočeš-nočeš, neka delitev prostora in časa. Predvsem pa…

 

Bentiš, tudi kadar je pozdrav zgolj formalno izrečen, tudi takrat gre za povsem osnovno, elementarno izkazovanje posameznika, njegovih pojmovanj, njegovega odnosa do drugih, pa – na kakšni osnovi takšni, in to absolutno večinski, sploh zmorejo govoriti o svoji vzgojenosti, celo kultiviranosti in civiliziranosti, ko pa niti osnov omenjenih pojmov ne poznajo?!

 

Ne, ne potrebujem odgovora, gre za retorično vprašanje, in prav dobro vem kaj je osnova njih ugotavljanj lastne vzgojenosti, kultiviranosti, civiliziranosti, je povsem enaka, ta osnova, osnovi njihovih ugotavljanj lastne pridnosti, poštenosti, da, celo ljubezni, in ji je moč, z eno samo besedo, poreči – BEBAVOST!

 

Da, če si tako butast, da niti izkazovanj ne poznaš, pač pa po-svoje o njih »veš«, da niti sebe ne poznaš, pač pa si samemu sebi po-tvoje »lep«… takrat je vse mogoče, in predvsem to, da se na celi črti izkazuje, nič več in nič manj, samo – primitivizem!