Sem med
tistimi, verjamem, da izjemno redkimi, ki pomanjkanje, pravzaprav kar odsotnost
ene same pravice ugotavljajo, pa sem tudi med tistimi, ki ne čutijo potrebe po
tem, da bi kogarkoli prosili, da jim več neke svobode odmerja, kajti…
Sebe
znam brzdati. Dojemam potrebe po mejah, kadar z drugimi prostor in čas deliš.
Nikomur nisem dolžan, nikomur se nikdar prodajal nisem, od nikogar ničesar ne
pričakujem. Zmorem o sebi sam odločati, o svojih drži, o svojih ravnanjih,
obenem pa se morebitne odgovornosti ne otepam, ker vem in kaj, in kako počnem.
Pravzaprav, če sem povsem odkrit – ne vidim ga, ki bi mi s svojim živetjem
izkazal, da ima ustrezne osnove za to, da bi mene presojal, in meni sodil…
Sebi
vzamem natanko toliko svobode, kolikor vem, da si je smem vzeti, ne da bi z
vzetim neka etična merila kršil. In si je vzamem ravno dovolj za to, da samemu
sebi, svojim načelom, svojim vrednotam zvest ostajam. V bistvu brez teh načel
in vrednot tudi mene ne bi bilo. In to je svoboda, o kateri zmorem izključno
sam odločati, pa nihče drug vanjo ne more posegati, razen v primeru, kakopak,
da me fizično v izkazovanjih onemogoči. Ko bi se pošalil, bi ponovil Titove
besede, tiste, katere je izrekel še v času svojega revolucionarstva, »ne
priznajem ovaj sud«. No, za šalo, kakopak, kajti ne priznati tistega, kar je, v
podobah neke širše organiziranosti, samoumevno, neizogibno, je butasto, in s
tem ne-priznavanjem ničesar ne dosežeš, lahko pa dosežeš z vztrajanjem pri
svojem, in tudi tako, da ne sodeluješ, kadar bi moral z neetičnim sodelovati…
Tako da
sam nimam neke potrebe po večji svobodi, zlasti zaradi tega ne, ker absolutna
svoboda, stanje, v katerem smem vse po lastni volji početi, ne obstaja, vsaj za
dolgo ne… glede na to, da so v milijardah tisti, ki bi tako radi počeli, in to
predvsem na račun drugih. Celo v naravi, v največji divjini, obstajajo meje,
prek katerih ni priporočljivo, če ne želiš predrznosti plačati z glavo…
Ja,
tudi s pravicami sem povsem zadovoljen, načeloma, kakopak, le z njihovim
izvajanjem ne, kajti – v nemoralnem okolju so besede eno, dejanja pa nekaj
povsem drugega! Pa ne pomaga načelna neka enakost, kadar si obkrožen z občim
daj-damom, v katerem niti slučajno zadeve ne potekajo korektno! Tako da…
Ja, ena
sama mi manjka, nikjer je ne vidim, da bi se vsaj v svojih zametkih izkazovala,
tako, za šalo, da malček podraži, pravica do – živeti v človeškem okolju, v
človeškem svetu! Potemtakem tudi človečnem, etičnem. A kljub temu, da v
ne-svojem obstajam, kljub temu, da nikoli nikomur in z ničemer nisem svinjal,
kljub temu, da sem bil praviloma vselej sam-proti-vsem, kljub temu, da nikoli
nisem prek zvez-in-poznanstev česarkoli niti zastavljal, kaj šele dosegal,
kljub vsemu naštetemu, pa še čemu zraven, sem realiziral, kar sem se
realizirati namenjal, in dokler sem se. Toliko pravice na lastnih zmožnostih
temeljiti, in toliko svobode taisto izkazovati, sem si vedno znal vzeti, ne da
bi moral kogarkoli spraševati o tem, kajti – ga še nisem srečal, ki bi mi s
seboj dokazal, da ima pravico o meni, moralno pravico, kakopak, ne zakonske,
presojati.
Ja, na
žalost je tako, da – kljub prvotni, človekovi zamisli, da naj bi pravo, pravni
red, zakoni… temeljili na etiki, in etično branili, vzpostavljali, kljub temu
se v rokah občestva ta zamisel ni obdržala, pa zna biti »pravni red« marsikdaj
v navzkrižju z etiko, zlasti v časih »demokratskega«, in nenehnega,
spreminjanja zakonov, pa dodatkov k zakonom, pa amandmajev, in amandmajev
amandmajev, v časih, v katerih zmorejo dobesedno sprijene podobe zasedati položaje,
in napredovati na hierarhični družbeni lestvici, ki, resnici na ljubo, tako
zaudarja, da vsak normalen – od nje samo »beži«…
Da, od
pravic mi ena sama manjka, in manjka mi izvajanje oziroma zagotavljanje vseh
ostalih, medtem ko svoboda – dokler o sebi vem, dokler sebe imam, dotlej mi
nihče ne zmore dati večje svobode, kot si je itak sam dovoljujem!
Že s
tem, ker imam na slednjem svojem koraku možnost izbirati med prav in ne-prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar