V »normalni« družbi…

Na poti nazaj, sem poslušal radijski program, in ujel poročila, pa me je »zbodel« nek podatek in sicer…

 

V Deželi je petinsedemdeset tisoč (75.000) otrok, z drugimi besedami VSAK PETI otrok, ki je – ŽRTEV SPOLNEGA NASILJA! VSAK PETI! Grozovito, mar ne?! Ja, je, ni dvoma, čeprav je resnica še bolj grozovita, kajti…

 

Le del, in to manjši del vseh deviantnih ravnanj dospe do uradne ugotovitve, posledično tudi do tega, da je registriran, da se o njem ve, potemtakem… če gre za MANJŠI del, in če je dejansko stanje krepko hujše – bi bilo moč sklepati o tem, da je žrtev tovrstnega nasilja krepko več, da to nasilje doleti vsakega tretjega, morda vsakega drugega otroka?!

 

Zanimivo, sila zanimivo, in »vzpodbudno«, je dejstvo, da pretežna večina (ne samo) takšnega nasilja poteka ZA DOMAČIMI ZIDOVI, pa starši, sorodniki, znanci, sosedje… o tem »ničesar NE vedo«! Pravzaprav, če povsem pošteno zapišem, ničesar NE želijo vedeti…

 

V bistvu takšne žrtve odkrijejo, praviloma, povsem po naključju, v nekih »vrtcih« ali v šolah, ko raziskujejo nenadno nenavadno obnašanje otroka, njegovo zadržanost, molčečnost, vase-povlečenost… ali pa ko odkrijejo telesne znake nasilja, medtem ko neposredno, vsakodnevno otrokovo okolje o tem »ničesar ne ve«…

 

Čudno?! NE, sploh NI čudno, če poznaš nagonska bitja, in tudi njihovo »ljubezen«, kajti – tudi v Naravi, tam, kjer živijo uradno prepoznane živali, popolnoma enaka »ljubezen« obstaja, pa bo samica branila svoje mladiče SAMO TOLIKO časa, dokler sama ne bo postala neposredno ogrožena… ko pa bo ugotovila LASTNO ogroženost, takrat bo na mladiče zlahka pozabila, in svojo rit reševala! Tako ima rada – SEBE!

 

Ja, starševska »ljubezen«… najbolje bi bilo, ko bi obstajali rent-a-otroci, pa – ko se ti da s tistim buci-buc, ga snameš z neke police, ko pa bi do lastnega ugodja, takrat pa ga takoj daš nazaj, na polico!

 

NE, sploh ni težko ugotoviti tega, da se je otroku zgodilo nekaj hudega, otrok, kot prvo, sam o tem pove, če ga znaš povprašati, otrok s svojim obnašanjem o tem pripoveduje, nenehno in neizogibno, samo – če ti je več do tega, da mož tudi tebe ne bo mlatil… da se nekomu ne boš zameril, celo njegove jeze nadse priklical… potem so otroci, »naša bodočnost«, poslednja stvar, ki bi štela!

 

Zdrav-duh-v-zdravem-telesu… saj bi mi šlo na krohot, ko ne bi o konkretnem zapisoval… zdrav-duh, ki o povprečni bebavosti govori, zdrav-duh, ki sebično pokvarjenost izpričuje… mejduš, nič čudnega, da gre vse v rit, ko pa so običajne riti zdravo-dušne!

 

Imeti-rad-nekoga = biti pripravljen zanj tudi sebe dati, tudi sebe ogroziti.

»Imeti-rad-nekoga«, po sebični nagonskosti, pa je – ko je MOJA rit zadovoljna, in ji je ustreženo, takrat, pač, buci-buc s police snamem…

 

Preveč jih takšnih poznam, da bi drugače zapisal.