Morda
nekoč se naučim
debelokožne
vloge,
čeprav
pouku ne sledim,
ker vse
mi gre narobe,
do prve
konference še
mi ni
uspelo priti,
še ene
definicije
mi
volji razložiti…
Ne vem,
za to sem, kaže, tup,
ničesar
ne dojemam,
pa bolj
kot znanje dajem vkup
in bolj
kot se zavzemam,
mi manj
uspeva, manj mi gre,
kot bi
se norčevalo,
ej,
stari, daj, pomiri se,
zgolj volja
je premalo…
Potreben,
bojda, je nek dar,
ker ni
lahko nositi
oklepa
kot ga zna strojar
iz kože
narediti,
da
čvrsto in debelo gre
s
temena do podplata,
pa da
odbija prav vse
kar
invazivno rata…
Podlaga
mora prava bit,
če ni,
se ne izide,
za dušo
je velika rit,
obraz v
poštev ne pride,
in vse
ostalo, od vrednot
do
samega srceta,
za to
potreben je vsaj stot
povprečnega
praseta…
V rit
sem shujšal, se ne da,
obraz preveč
mi traja,
vrednot
ne snamem si z neba,
svinjak
pa mi zasmraja,
pa
iščem, iščem nek način,
da
pridem do oklepa,
a kaj
ko svinjskih mi vrlin
ni
najti zgrda, zlepa…
Počasi
sem razmišljat jel,
da se
izpišem z uka,
ker vse,
kar sem doslej uspel,
je ena
sama muka,
učim se
zgolj, da nič ne znam,
da kot
poprej mi teče,
pa tu
in tam le to spoznam,
da kaj
na novo peče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar