Praznik iščoč…

Tako, in je tudi v tretje stroj zaključil, in so vse zastave obešene, da je umanjkalo drogov zanje. Sedaj plapolajo v skladju z zeleno-modrim trtnim, v vsej svoji belo-pisani barvitosti. Pravzaprav ne plapolajo, tu in tam se zanihajo po taktih nekih rahlih sapic, kadar se jim zljubi v ples, v nek povsem počasen fokstrot, denimo, podati, iščoč blagih objemov sončevih žarkov, ki se trudijo, bolj kot ne, skozi koprenasto sivino. In tudi posodo se mi je zljubilo pomiti, celo »kosilo« sem odpravil. No, v bistvu sem ga s cuckoma podelil. Tako zavzeto sta spremljala moje obedovanje, da se brez delitve ne bi zmoglo izteči…

 

Zdaj sem v intenzivnem iskanju razloga, nekega, pač, s katerim bi zastavno slavnostnost utemeljil. Ne vem, moram najti nekaj vrednega, nekaj, kar bi kazalo slaviti, ob istem praznovati. In bolj kot se trudim…

 

»Poroka leta«?! Ma, daj no, daj, bodi resen! V takšne zadeve ne verjamem, nič več, in tudi takrat, ko bi se v neki nejasni daljavi kazali nekakšni obrisi, četudi lažni, nečesa vrednega, ne bi verjel, kaj šele v nič-posebnega posebnosti! Samo še to mi manjka, pa da neko srečo, pripeto na vrvico, za himno razglasim! Ja, seveda. Če že, potem bi raje Vitnejin »Ju« izbral, čeprav je res, da nekega ju, ki bi vreden bil, ne vidim, da pa bi za pravim prek sveta letal… ne, ne, toliko desetletij pa nimam na razpolago… Ma, če že, potem bi se prej za tisto gate na glavo in svinčnika v nos odločil, zaradi gat ni moč videti, zaradi svinčnikov vonjati…

 

Ja, problemi, sami problemi! Tudi, kadar jih ni, jih je treba narediti, sicer zna biti preveč dolgočasno, pa gre čas še bolj v nič, kot že itak gre, takrat, ko je zabavno. Kakorkoli že…

 

Danes sem zvedel, da je papež nekega mladca razglasil za svetnika, nekega petnajstletnika. Lani ga je prejšnji sveti-oče-in-duh-podnebeški za blaženega razglasil, in je v enem letu postal svetnik. Ker je prek spleta širil ljubezen do samega Jezusa, bog naj mu da miren počitek, in ker naj bi čudež izkazal, ko je dvema bolnikoma, tako, na daljavo, prek spleta, bolezen odpravil. Poudarek je na »naj«, kakopak, na njem itak vsa verovanja temeljijo. Vendar…

 

Ni pravice, ne, dejansko je ni, celo pri njenih »gorečih zagovornikih«, kajti moj prednik, Vendelin… že petindvajset let je eden izmed treh, slovenskih, bojda, svetniških kandidatov, in mu baje samo še »čudež« manjka, pa da bi kandidaturo uspešno zaključil. Samo še »čudež«…

 

Celo svojo duhovniško dobo je preživel na vidnih in najvidnejših položajih, med brati frančiškani, pa ni že to neke vrste čudež, upoštevaje dejstvo, da takšni položaji mikajo malodane vsakogar?!

Lastita si ga tako podalpska osenčenost, kakor tudi lijepa njihova, na koncu pa bo svetega sedeža last. Mar ni tudi to čudež?

Resda ni lastnega potomstva imel, a je zmogel preživeti v naknadnih rodovih svojih so-priimkarjev, denimo jaz, ki sem daleč od verovanja, in še dlje od vere, in same cerkve, ga na nek način v sebi hranim, pa – mar ni tudi to čudež?

Kakšne druge »čudeže« pa bi možakar lahko sploh argumentiral, ko pa je živel daleč stran od računalnikov in spleta, pa tako ni mogel, denimo v neki Braziliji, na daljavo, nikogar naj-bi-ozdraviti?! Kakorkoli že…

 

Vendelin bo zlahka zmogel svoje posmrtne ostanke, kolikor jih je še ostalo, seveda, preživeti tudi brez svetniškega sijaja, in takisto bom skušal tudi sam narediti, vsaj doslej mi je uspevalo. Svetniki gor ali dol, če bi jih zares toliko bilo, kot jih štejejo, če bi zares čudežne moči imeli, kakor jim jih pripisujejo, mejdun, če svet ne bi bil vsaj za pikico boljši, kot je, namesto da se, iz leta v leto, samo slabša! Kolikor se sploh še zmore, poslabšati…

 

Ne, ne, bom jaz kar pri svojem problemu ostal, pri iskanju osnove, na temelju katere bi zmogel, ob številnih, in že omenjenih, svojih razobešenih zastavah, praznovati!

Vendelinu bodo pa tudi čudež našli, ni vrag, če so ga že kot častitljivega božjega služabnika neposredno pred vhod v božje napotili…