»Ljubezen« sebičnosti…

Kar naravnost zastavim, na samem začetku: sebičnost NE zna nikogar imeti ZARES rada… kakopak, nikogar razen SEBE!

O tem sem sicer že, a bom malček podrobneje, morda utegne celo razumljivo postati…

 

Pustimo OB STRANI NAGONE, ki so temeljna vodila VSEH NE-razumskih, potemtakem nagonskih bitij, pustimo ob strani, denimo, starševski nagon, pa, v primeru nekih partnerskih zvez, nagon po samoohranitvi, po (lastni) varnosti, (lastnem) ugodju, in se podajmo skozi neke povsem običajne, vsakdanje okoliščine, skozi katere zmoremo iti povsem rutinsko, smo se tako tudi naučili iti, pa…

 

Denimo, da trdim kako rad imam svojega otroka… obenem pa z veseljem dočakam dan, ko ta otrok na svoje, in po-svoje, odide, potemtakem NE biva več z menoj, in ob meni…

Dajmo banalen primer…

Rad imam golaž, silovito ga imam rad, ni jedi, ki bi mi bila ljubša in jedel bi ga, ko bi se dalo, dobesedno dan za dnem! Da, tako ga imam rad, pa…

Ko se pripeti, da tega golaža ni na mizi, celo dlje časa ga ni, pa moram jesti nekaj drugega, karkoli, vseeno, itak mi nič ne zmore golaža nadomestiti – bom takrat zadovoljen, bom, morda, takrat hrepenel po golažu, se bom, kdo bi vedel, prizadeval za to, da bi ga čim prej spet jedel?!

Bom, seveda bom, kajti omenjeno jed imam rad, celo najraje, pa mi njena ODSOTNOST POVZROČA NEZADOVOLJSTVO!

 

Kakopak, otroku privoščim, da zmore po-svoje živeti, tudi takrat mu to privoščim, kadar gre na-svoje, vendar – hudiča, če POGREŠAM GOLAŽ, in mi njegova odsotnost vzbuja nezadovoljstvo, kako za vraga tudi lastnega otroka, katerega imam-rad, NE pogrešam, njegove prisotnosti ob meni, kako mi lahko njegova ODSOTNOST, njegov odhod na-njegovo, poraja ZADOVOLJSTVO?!

 

Kako?! Preprosto, pojasnim…

Ko je otrok še živel s teboj oziroma pri tebi, takrat… imel je svoje želje, svoje potrebe, svojo voljo, potreboval je nek svoj prostor, imel je neke svoje načine izkazovanja, in je neposredno POSEGAL V TVOJ PROSTOR, v tvoj čas, v tvoje védenje o tem kako-mora-biti… marsikdaj je prihajalo do nesporazumov, konfrontacij, do kregov… marsikdaj si moral narediti korak nazaj, v svojem po-moje, da je otrok vsaj do delčka po-njegovo dospel, skratka – MORAL si se PRILAGAJATI, SEBI KRATITI, da si otroku dopuščal, v svojem času tudi zanj se truditi, pa… več kot si tako počel, MANJ ti je tvojega po-moje osta(ja)lo, in do tega po-moje ti je, očitno, krepko VEČ, kot ti je do otroka, kajti v nasprotnem…

V nasprotnem bi otrokov odhod doživel kot nekakšno IZGUBO, ni vrag, da če golaž pogrešaš, da tudi otroka ne bi, in – kadar pogrešaš nekaj/nekoga, kar/kogar imaš rad, takrat, si upam trditi, da niti slučajno ne moreš biti zadovoljen! Ti pa si komaj dočakal, da je otrok – šel po-svoje, STRAN OD TEBE!

 

Ja, vem, marsikomu se zdi banalno primerjati golaž in otroka, čeprav ni povsem tako, kajti govora je, v bistvu, o eni in isti zadevi, o enem in istem imeti-rad, natančneje o imeti-rad-SEBE-in-svoje-ugodje! Golaž ti nikakor ne zmore neugodja povzročati, ker ga imaš silovito rad in bi ga vsak dan jedel, otrok pa ti ga zmore, ker od tebe terja to, da se odrečeš delu po-moje živetja, tebi pa je po-tvoje živetje na PRVEM mestu, EDINA stvar, katero imaš zares rad!

 

Poglejmo zdaj še kako je s partnerskimi zvezami in, namesto golaža, v primerjavo vključimo otroka…

 

Otrok ti dnevno povzroča neka (vsaj) nelagodja. Ima neke svoje potrebe, katerih ne zmore v celoti sam razreševati, pa z njimi v tvoj po-moje posega. Ima svoje navade, s katerimi ti, morda, gre na živce. Potika se naokoli, pa ti, morda, s tem, strah, neko nelagodje vzbuja, odrašča, »dozoreva«, vse bolj ti kljubuje in skuša svoje mnenje, sebe tebi vsiliti. Po »neumnosti« nekaj naredi, in težave na tvoja pleča postavi…

Dnevno, malodane, ti vzbuja slabovoljnost, a je tvoj otrok, in si zanj dolžan skrbeti, obenem ti nagoni preprečujejo, da bi ga, preprosto, nekje odložil in nanj pozabil…

Mimogrede, ob tem: obstajajo tudi drugačni neki nagoni, bolj kot ne izkazujejo bolestne, dejansko bolestne podobe njih izkazovalcev, pa zmorejo otroke tudi zavreči, v celoti ali »samo« obdobno, takrat, kadar lastni bolestnosti, v sledenju nekim svojim ugodjem, sledijo, a o tem tukaj ne bom…

Skratka – otroka, četudi ti sive lase kopiči, prenašaš, in se mu celo, pa če to želiš ali ne, vsaj deloma prilagajaš, ker je tvoj otrok! Kaj pa pri partnerju/ki?! Bi tudi tam enako ravnal/a, ko bi se iz dneva v dan izkazoval/a s tem, da te v slabo voljo spravlja?! Bi se prilagodil/a ne-svojim željam, potrebam, ne-svoji volji, in to »samo« zato, da bo ne-tebi lepše, potemtakem tebi grše, slabše (kot že itak je)?!

 

»Ljubezen na prvi pogled«… VSE nagonske »ljubezni« so »na prvi pogled«! Pojasnim: kdor NI zmožen posrednega ugotavljanja, radi tega NI zmožen v naprej ugotavljati značajev, zmožnosti, nekih vsebinskih zadev, pač, le-ta se ne more »zaljubiti« drugače, kot na podlagi čutnih zaznav, potemtakem tudi, ali predvsem, videnega… pri čemer se neka »malenkostna« težava pokaže: tudi pri pticah velja, da se v času parjenja »šopirijo«, se s perjem (katerega sicer NE kažejo) razkazujejo, celo »darila« prinašajo, in to počno silovito ter vse dotlej, dokler – ne dosežejo svojega, tistega, kar so hoteli doseči! In popolnoma enako velja za VSE nagone, pa ni nikakršna skrivnost, vsaj tam, kjer vedo, kjer poznajo dejanskost, da zmore že sam prstan (kovinski obroč, ki, sam po sebi, o ničemer ne odloča!), ali rojstvo otroka, popolnoma SPREMENITI ves poprejšnji odnos, vsa poprejšnja izkazovanja! In…

Kadar si NEzmožen ugotavljati dejanskih značilnosti, dejanskih vsebin, takrat ti »čas« rado ponagaja, ko ti resničnost razkrije, in je le-ta bistveno drugačna od predparitvenega-plesa…

 

Golaž. Otrok. Partner/ka. Nobene povezave?! O, pa je, ena sama: TI, TVOJE ugodje, tvoj po-moje! Sicer pa…

 

Ena šestina vseh sklenjenih zakonskih zvez (na letni ravni sklenjenih) se konča – z razvezo (razid »nezakonskih«, kakopak, samo še povečuje odstotek)…

Četrt milijona (250.000) »prekomernih pivcev« ( = alkoholikov) je uradno ugotovljenih, v Deželi (koliko je dejanskih šele?!), pomeni, če pri tem upoštevam tudi družinske člane (ob alkoholiku trpi celotna družina!), da v Deželi milijon (vsak drugi!) tako ali drugače trpi zaradi alkohola…

Več kot sedemdeset odstotkov prebivalstva (kar je uspelo v registracijo priti, kakopak, potemtakem je odstotek še višji!) se izkazuje s psihičnimi težavami, pri čemer se število iz leta v leto povečuje (mimogrede: ob bolnikovih težavah tudi njegovo okolje ne more biti pretirano zadovoljno)…

Ko bi bilo moč ugotoviti tudi uradno in neuradno, bom kar po domače, kurbarijo, mislim, da bi bilo število ločitev krepko večje…

 

Nič kaj lepa dejstva, mar ne?! Čeprav so čudna, ne glede na to, da so uradno ugotovljena, kajti – bentiš, daj, povej mi, kako je sploh mogoče to, da v okolju, v katerem vladata ljubezen in obče zadovoljstvo do takšnih stanj pride?! Kako?! Tako, ker…

 

1.      Sebičnost nikoli ne zmore imeti zares rada drugega;

2.      Sebičnost nikoli NI zmožna zares sobivati (za sobivanje se moraš ODREKATI SEBI, da bi drugemu njegovo omogočal), pač pa zgolj »sobivati« (skupna streha, otroci, položnice…)

3.      Sebičnost sploh NE ve niti tega, kaj je imeti-rad-drugega, kaj je veselje-zadovoljstvo-sreča, ma, nagonska pamet niti sebe NE pozna, kako bi šele o svojem obstajanju zmogla kakršnekoli, verodostojne, seveda, ocene oblikovati?!

 

Dalo bi se še, a – naj ostane pri tem, pri golažu, otroku, partnerju/ki… pri lastnem ugodju. Zgolj…

 

Velikokrat sem že slišal prav nič umno razlago v smislu »vsakdo potrebuje čas zase«, ampak – kadar sebe vidiš v solo svoji podobi, in tudi si, po naravi, solist, takrat je dejansko tako, če pa zmoreš biti, in dejansko tudi si, DEL SKUPNOSTI, potem v taisti skupnosti (in ona s teboj) znaš tudi sleherni trenutek svojega živetja živeti. Ni vrag, da se ni moč pogovoriti, in dogovoriti, tam, kjer zares vedo, kaj je – imeti rad nekoga, in kjer obstaja MI, SKUPNO(st)!

 

Ej, Romeo, si me slišu?! Marš spod balkona, pejd u bife, luštna kelnerca je tam, pa Julij sms pošl, kako jo maš rad!