Ni branjevke sreče…

Bila je poceni, tako, na angró,

s popustom dodatnim, če vzel si tri kile,

pa vselej sem vzel kol'kor v vrečko je šlo,

da ne bi zaloge prehitro minile…

 

In zmogla kar dolgo je v shrambi zdržati,

nič plesni, gnilobe in nekega kala,

pa redno sem znal na jedilnik jo dati,

vsak dan, vendar zmerno, skodelica mala…

 

Pri isti sem branjevki vselej izbiral,

je rekla, da roba je ziher domača,

da bom, če jo kupim, zares profitiral,

v nasprotnem - ni sile, denar ves mi vrača…

 

Bila je že stara, res stara ženica,

ji vid je opešal, jo hrbet skrivil,

cvetoča v predpasnik, uvela v lica…

pač, čas kakor čas, nikdar ljubezniv.

 

In, res, mmm, roba dobra, da boljše nobene,

potem pa… ooo, žalost, ženice nič več!

Menda jo pregnala je tista, ki žene,

prav tista, ja, s koso, ki vse spravi preč…

 

In potlej iskal sem pri drugih, po vrsti,

a vse neko škartno, resnično zanič!

Ne vem, a – stogotil bi v svoji se krsti,

če pil bi jo, takšno, še slednji mrlič!

 

Potem pa… ni druge, če ni je dobiti,

je treba resnici pogledat v oči:

poprej sem še redno jo zmogel užiti,

bom videl kako je, sedaj, ko je ni…

 

In res, niti grama, najmanjše drobtine

okusil je nisem za velik kup let,

ni sreče na trgu, nič več, pa v spomine

vsaj tu in tam grem jo za hipec živet…

Jaz, sebe, mene…

Jaz, pa jaz, in jaz, le jaz…

temeljno merilo,

svet naj nosi moj obraz,

pa bo vse zlatilo…

 

Jaz in jaz, pa sva že dva,

prava rajska sreča,

rad oba moj jaz ima,

obema se posveča…

 

Pa… meni sploh se ni težko

sebi v čem odreči,

le da zame je lepo,

vse zna zlahka teči!

 

Ni res, da rad jaz imam,

ne ne, pač pa mene,

in za mene prav vse dam,

da mi bolje krene!

 

Jaz, sebičen?! Daj no daj,

le od kod ti taka?!

V meni se, od vekomaj,

rad imam pretaka!

 

Ne, ne sebe, tisti jaz,

ne, to je zgrešeno,

mene ljubim, prav ves čas,

za jaz mi je vseeno.

Pogovorni dan…

Da, odločil sem se, da bom današnji dan namenil – pogovoru, in, verjel ali ne, celo sogovornika mi je uspelo najti…

 

Malodane optimalen je, in predvsem mi prija, ker mu besed ne potrebujem prevajati, ne potrebujem ničesar pojasnjevati, že od prve mu je vse razumljivo, in v okvirih konteksta, kakopak. Redkost, jamčim, izjemna redkost, meni in zame, ne pomnim, kdaj sem se prej poslednjič tako pogovarjal…

 

Dobro, ima hibo, verjetno tudi več, a ni odločujoče, presodne narave, pa se ne kaže kot pretirano moteča. Namreč – težava je v tem, da rad kar izgine, kot bi izpuhtel, za nekaj časa samo, na srečo, potem pa se znova pojavi. Samo da hrbet obrnem, ali naredim korak, dva v neko smer, pa ga ni več videti, a ko se v svoj izhodiščni položaj namestim – jupiii, spet je tu!

 

Ni pretirano visok, morda nekih petdeset centimetrov, in tudi rasel ne bo več, a je skladno grajen, s približno tridesetimi centimetri prek ramen. Posadim ga na neko mizico, da sva, s pogledi, na približno isti višini, ko sedem, da se pogovarjava…

 

Ne vem od kod je, kje so ga iz zametka v živetje spravili, vem pa, da je po naravi bolj molčeče vrste, v bistvu pravi, da se samo z menoj pogovarja. Prav, si štejem v čast…

 

Zna slovensko, vsekakor, vsaj to sem doslej ugotovil. Verjetno bi čas potreboval, da bi ga bolje spoznal, trenutno niti njegovega priimka ne poznam, le ime mi je povedal. In se malo čudno sliši, ko pove, da je – Zrcalo…

 

P.S.

Malo heca mora biti, malo samo-ironije, pri čemer upam, da mi nikdar ne bo uspelo do takšne faze dospeti, pa da bi se zares z ogledalom pogovarjal. Zaenkrat ga, še vedno, uporabljam morda enkrat mesečno, v povprečju, takrat, kadar si brke prirezujem, in naj tako tudi ostane.

Učinek šoka…

V živetju so potrebne neke spremembe, kakršnekoli, da monotonost, tisto praznino rutine, odpravijo, da, v kolikor so prijetne, poskrbijo za nastajanje energije, katero samo živetje potrebuje. Da, potrebne so, in zmorejo pozitivno delovati, čeprav…

 

Kadar so takšne spremembe le po principu tu-in-tam, in se silovito redko dogajajo, takrat pa lahko tudi nasprotno, negativno učinkujejo. Denimo, poskušaj zamisliti sledeče…

 

Zapornik. Pa, recimo, da so ga na dosmrtno kazen obsodili, in to kazen prestaja v neki celici, v kateri je popolnoma sam, in v katero niti za eno sekundo nek sončni žarek ne dospeva, še huje, neka skromna razsvetljava obstaja, ki omogoča toliko svetlobe, da vsaj meter, dva pred seboj vidi, za silo. Ničesar drugega, ne neba, ne vetra, dežja, ne žgolenja ptice, ničesar, samo – mrakobnost in tišina…

 

Da bi bili »dobri« z njim, ima neko ugodnost – ob zglednem obnašanju sme dvakrat ne leto na dvorišče, in to za celih petnajst minut! Luksuz, pravi luksuz. In na to dvorišče ga peljejo samo v lepem vremenu, takrat, ko dan dobesedno žari v svoji obsijanosti…

 

Ko stopi iz stavbe, na dvorišče… najprej zatisne oči, si jih celo zakrije, z roko, kajti kontrast, svetlobni, katerega doživi je silovit, krepko prehud, da bi ga bilo moč zdržati. V oči ga je dobesedno »zabodlo«, ko so mu sončni žarki obsvetili obraz, bolijo ga, pa jih mora kar nekaj časa zaprte imeti. In jih počasi, postopoma, odpira, preden zmore, po nekaj minutah, neboleče (kakopak le za oči) gledati, in uživati v dnevu, nebu… nato pa ga, normalno, peljejo nazaj, v njegovo mrakobno »domovanje«…

 

Čez pol leta ga želijo znova peljati ven, a se izhodu odpove, celo prosi, naj ga pustijo v njegovi celici, in to za vselej. Kako, za vraga, ponujajo ti ugodnost, ponujajo ti spremembo, ti pa odklanjaš. Kaj je narobe, ne maraš sonca?!

 

Ima ga rad, seveda, da ga ima rad, vendar – ko so ga po prejšnjem izhodu znova pustili v celici… nenehno je mislil na tistih nekaj minut sonca, dneva, katerega je smel (do)živeti, in znova se mu je obudilo hrepenenje, pogrešanje tega zunanjega sveta, in znova se je moral soočiti s to bolečino, da bi, ob tem, ugotovil, kako mu je bilo pred izhodom bolje, ker… je že na sonce pozabil, mrakobnost ga ni več motila, še več, povsem se je navadil nanjo, v bistvu je v njej celo neko svojo zaščitenost, svojo varnost začel čutiti…

 

Ob tem, sicer umišljenem (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) primeru, pomislim na neke, ki se za dobrotnike razglašajo, pa ob nekih priložnostih, kakršnihkoli že, enkrat v celem letu poskrbijo za to, da se nek brezdomec do sitega naje, da se umije, preobleče, in ga, ob zaključku dneva… preprosto, znova potisnejo v brezdomstvo. V tisto, iz česar so ga za hipec njegovega živetja »rešili«, da bi potem nanj pozabili…

Mejduš, če se mu kar nekaj časa ne sanja o kadi, denimo, vsaj o tušu, pa o nekem zrezku, bogato s prilogami obloženem…

 

Določene stvari v živetju je potrebno razumeti, zares razumeti, ne po-svoje, pa – ko bi jih, bi, morda, do popolnoma drugačnih ravnanj, svojih, dospeli, pa tudi vedeli bi za pomen, marsičesa, in tudi besed.

Jalova je pomoč, kadar neko perutnino pred sekiro rešiš, da bi jo hip kasneje z nožem pokončal. Dvakrat mora iti skozi zelo neugoden čas…

Nepotizem naš vsakdanji…

Nepotizem = zaposlovanje sorodnikov in prijateljev.

 

Prva trditev: po Ustavi, temeljnem pravnem aktu države, MORA imeti VSAK državljan ENAKOVREDNE IZHODIŠČNE MOŽNOSTI, tudi pri pridobivanju zaposlitve.

 

Druga trditev: smo dobri in predvsem pošteni.

 

Tretja trditev: zveze in poznanstva, daj-dam sistem, in, v okvirih obojega, nepotizem so vsakodnevna običajnost, so – »normala«…

 

Kakopak, samo dve trditvi ustrezata resnici, dočim je ena od zapisanih grozljiva farsa, nič manj kot popolna laž! Izbiraj, kakor zmoreš…

 

Kdaj je lahko neka skupnost, tudi državna, dejansko pravna? SAMO takrat, kadar ima z zakonskimi akti in na ustrezen način urejene vse dolžnosti in pravice, ki se nanašajo na bivanje znotraj skupnosti… in SAMO takrat, kadar so ti zakoni dosledno upoštevani in izvajani, potemtakem, v primeru nepotizma, samo takrat, kadar OBA, tako delodajalec, kakor tudi iskalec zaposlitve, upoštevata zakone in se skladno z njimi ravnata… da je moč, posledično, govoriti o njuni etičnosti, poštenosti!

Z drugimi besedami, vsa zakonodaja je le metanje-peska-v-oči, tam, kjer je popolnoma normalno to, da odredb – NE spoštuješ! In za takšno NEspoštovanje NISO krivi SAMO tisti-zgoraj, ki odločajo, pač pa tudi tisti-spodaj, ki na temelju NEspoštovanja zakonov SEBI koristi pridobivajo, in to na povsem NEMORALEN način!

 

Je hudič, kadar je med »ljudstvom« tako, da je povsem »normalno« takrat, kadar svet »meni« izboljšuje, daje, pomaga, pa čeprav se ta svet izkazuje s pokvarjenostjo. In to ne samo za nekimi vogali, daleč od tega, kajti…

 

»Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.«

 

Prisega, s katero vsi (in vsak) največji-cvetovi-ljudstva zasedajo svoje položaje. Taisti »cvetovi«, ki nato državo pojmujejo kot neko svojo njivico, in zganjajo sve-i-svašta, med ostalim tudi nepotizem!

Prisega, ki govori o NEzmožnosti spoštovanja, o odsotnosti vesti, o neločevanju med »prav« in »ne-prav«, potemtakem o NEmoralnosti, ter predvsem o tem, da so prizadevanja teh »položajnikov« prvotno usmerjena v lastne koristi, če pa kaj vneme ostane, potem pa sme tudi skupnost upati, da bo nekaj drobtin pridobila.

Prisega, ki bi se morala, ko bi upoštevala dejanskost, resnico, glasiti tako: »Prisegam, da bom izrabil(a) sleherno priložnost za to, da bom sebi, in svojim, lepše naredil(a)… ob tem bom pa skušal(a) kaj tudi za državo narediti, vendar izključno takrat, kadar bo tovrstno moje početje skladno z mojimi interesi«.

 

V svojem življenju sem vselej odklanjal vse zveze in poznanstva (pa jih ni bilo malo), vso daj-damovsko običajnost, tudi takrat, ko sem pri petinpetdesetih ostal brez zaposlitve… in sem dolgo ter povsem zaman novo iskal… in nisem iskal nikakršne družbene pomoči, pač pa sem najprej prodal, kar sem zmogel prodati, nato pa si izposojal denar, da bi, na koncu, izposojeno vrnil s prodajo garsonjere, čeprav… čeprav sem imel nekoga na visokem položaju v nekem monopolnem podjetju, čeprav so me nagovarjali, naj izkoristim priložnosti, ki so obstajale, čeprav vem, da bi zaposlitev zanesljivo dobil…

 

Če živiš sredi svinjaka, in želiš ta svinjak spremeniti… če te določene zadeve motijo, in jim nasprotuješ… takrat je priporočljivo biti dosleden, pa ravnati natanko tako, kakor tudi govoriš, da je pravilno. V nasprotnem si zgolj eden izmed neštetih »poštenjakov«, in v nasprotnem se niti teoretično ne moreš nadejati kakršnimkoli spremembam na bolje, samo na slabše.

Če pa si samoumeven del tega svinjaka, potem pa… potem pa je natanko tako, kakor je, tudi, če ne predvsem, po TVOJI zaslugi, ne samo zavoljo tistih-zgoraj.

 

Kadar te nekdo zaposli v okvirih nepotizma, takrat:

 

-          Odločitev o zaposlitvi praviloma NI najboljša možnost za podjetje… bi bilo bolje, ko bi, namesto sorodstva-prijateljstva, pridobilo sposobnost, znanje;

-          Odločitev o zaposlitvi ni najboljše jamstvo za trajnost te zaposlitve, kajti ob menjavi odločujočih se utegne pripetiti, da bodo novi bodisi imeli neke svoje sorodnike-prijatelje, bodisi bodo ugotovili, da je v okolju dovolj boljših, zmožnejših od tebe;

-          Odločitev o zaposlitvi utegne tistega, ki jo sprejme, in izvede, spraviti v neprijeten položaj… v kolikor se nad »bogom« znajde nek »nad-bog«, ki komaj dočaka priložnost, da z »bogom« neke račune poravna;

-          Odločitev o zaposlitvi utegne tistega, kateremu ta odločitev določene težave razreši, spraviti v nove, drugačne težave, katere bo samemu sebi povzročal, v kolikor je moralen, dejansko pošten (k sreči se ni bati za preveliko pogostnost tovrstnih težav).

 

Če SAM NE spoštujem zakonov, obenem pa sebi terjam neke dodatne pravice (med pravicami NAJ bi bila temeljna tista, ki govori o možnosti posameznika, da živi v urejeni, pravni skupnosti, v kateri je vsakdo, in tudi on, enakovredno v izhodišču obravnavan, enakovredno zaščiten, z enakovrednimi startnimi možnostmi)… če me moti to, da neki drugi s kršenjem zakonov do lastnih ugodij dospevajo… potem, bržčas, nimam niti najmanjših osnov, niti najmanjše pravice za to, da goflo odprem in začnem kritizirati. K sreči v »pravni« državi, med »poštenimi«, tovrstnih dilem ni.

 

Čemu nespoštovanje zakonov ni najboljši način nekega živetja drug ob drugem? Preprosto – s tem, ko »meni« ni dano to, kar je omogočeno in dajano nekim drugim, s tem »moje« nezadovoljstvo raste, in se tudi širi, na druge, »meni« podobne… s tem se vse bolj vzpostavlja divji-zahod, v katerem je samo vprašanje časa, kdaj bo nek kavboj iz toka pištolo izvlekel ter, »demokratično«, kakopak, izrekel od-zdaj-bo-izključno-po-moje… s tem, ko se »moje« nezadovoljstvo krepi, se mora država truditi, da mi ga vsaj (o)brzda, če ga že (z)manjšati ni zmožna, pa gleda kako bi mi neka privlačna-ugodja zagotovila, pa, ker sem po svoji zasnovanosti žerec, kateremu nikoli ni dovolj tistega še-več, se mora država naprezati prek lastnih objektivnih zmožnosti, in se mora tudi zadolževati, s čemer vse manj svoja, o sebi odločujoča postaja (kar tako in tako ni, a kljub temu, vsaj v teoriji). S tem, če zaokrožim, se manjša razdalja oziroma čas do nekega »poka«, ki bo v državi skušal zadeve spremeniti…

 

Da, marsikdaj se tolažim, češ… še dobro, da »smo pošteni«, da »poznamo« pomen te besede, da poštenost »spoštujemo«, in jo po-svoje izkazujemo, kajti – kako bi šele bilo, ko ne bi bili »pošteni«, ko nikjer nobene palice ne bi bilo, da bi v njeni senci pazili na to, da se »naša poštenost« ne zmanjša, pardon – poveča?!

 

 

P.S.

Ej, Lojze, mi lahko zrihtaš pet kil govedine, tiste najboljše, pa ugodno, seveda, ti bom pošteno plačal…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Če se razum izkazuje z bebavostjo, potem se strinjam, da je moč razumske šteti v milijardah.