Kako silovito te pogrešam…

Denimo, da nekomu izjavljam, kako rad ga imam, kako močno ga pogrešam, kako vsak trenutek mislim nanj, obenem pa… dneve in dneve mu niti ene same besede ne namenim, da bi mu, denimo, neko sporočilo vsaj, prek telefona, poslal…

 

»Veš, ni bilo časa«, »okoliščine mi niso dopuščale, da bi se oglasil«… kakšna verjetnost pa obstaja, da bi bilo res tako, da v celem dnevu, ki ima 1.440 minut, in v kopici nekih drugih dni, nisem našel ene minute, ene (manj kot) tisočinke dneva časa, da bi se oglasil?! Kakšne morajo biti te »okoliščine«, da mi preprečijo oglasitev?! Mejduš, sem prepričan, da celo Tramp in Putin najdeta krepko več minut zase, kljub vsem obveznostim, ki jih imata s svojima velikima državama! Nemogoče, mar ne, to, da bi nekoga silovito pogrešal, obenem pa tega svojega pogrešanja ne bi izkazal?! Ne, ne, da ne bomo prehitri, dejansko obstaja možnost za nekaj takšnega, pa se ne zmorem oglasiti takrat, denimo…

 

Ko se znajdem v neki puščavi, v kateri ni signala.

Če mi nekdo ukrade telefon, pa do nakupa novega ne morem komunicirati na daljavo.

Če me zaprejo in nimam pravice uporabe telefona.

Če se znajdem v komi, in mi tudi telefon ne more biti v pomoč.

Da, pa tudi takrat, kadar tisti, katerega pogrešam, ne želi, da mu o tem sporočam. V vseh ostalih primerih pa…

 

Opala, skoraj bi pozabil – tudi takrat ne bom izkazoval svojega pogrešanja, kadar dejansko NE pogrešam, pa, iz kateregakoli že razloga, na tistega, katerega naj bi pogrešal, niti pomislim ne.

 

O, seveda, znam se tudi povsem drugače pokazati, pa, denimo, takrat, ko nimam česa drugega početi, in mi je dolgočasno… takrat, ko bi utegnil karkoli, v nekem danem času, sebi pridobiti, in si tega obetam… takrat pa, aleluja, se zgodi čudež! In to prav čudežen, čudast, najbolj čudesen čudež, takrat pa ne samo, da najdem minuto časa, najdem jih, če je treba, tudi deset, in takrat ni prav nobenih »okoliščin«, ki bi mi preprečile oglašanje. Pa izkažem, celo nekajkrat na dan, svoje pogrešanje, ne da bi ob tem vedel, koga ali kaj pravzaprav pogrešam…

 

Ko ne bi dobesedno ničesar vedel o izkazovanjih, med katera sodijo tudi čustvovanja… ko ne bi ničesar vedel o sebi, o svoji psihi, o stanjih, znotraj katerih se zmore znajti, kadar nasprotujem tistemu notranjemu-v-sebi… takrat bi celo zmogel, bržčas, verjeti v to, da… kadar ti gre silovito na smeh, se jočeš, kadar te bolečina daje, se prešerno smejiš, kadar silovito nekaj (ob)čutiš, tega občutenja ne izkazuješ, pa čeprav bi ga zmogel izkazovati, in čeprav te narava dobesedno žene v to, da bi ga izkazal. Ko ničesar ne bi vedel, bi, potemtakem, neresnicam verjel. Ker pa nekaj vem…

 

Da, da, vsekakor, ne bi trdil, da ni moč pogrešati, obenem tega pogrešanja ne izkazovati, vsaj prehitro ne, in brez razlage, katero takole zastavim: nekoč, ko sem se z ovcami ukvarjal, sem bil prepričan v to, da me imajo rade, in to zares, silovito, da bi, kasneje, ugotovil, da – so imele rade tisto, kar so iz mojih rok, ali z njimi dobile, z drugimi besedami: niso imele rade mene, pač pa so imele rade ugodja, katera sem jim omogočal! Pomeni, da so imele rade SEBE, svoje zadovoljstvo… jaz sem jim bil zgolj orodje, pripomoček za njegovo doseganje.

 

Pri bitjih, ki doživijo orgazem, kadar jih fotoaparat posname v bližini »velikih«, pri bitjih, ki »zrastejo«, na mah, kadar srečajo, naključno, nekoga »slavnega«, z njim celo dober-dan izmenjajo, pa da ne naštevam naprej, različne vzroke oziroma gibala, pri takšnih bitjih je psiha malček bolj »zapletena« (še vedno dokaj enostavna, a kljub temu), zgolj v toliko, kolikor se ovce ne ukvarjajo z nekimi manjvrednostnimi kompleksi, pa z neko zavistjo, in podobnimi »odlikami«, a se, kljub temu, na povsem enak način odzivajo, izkazujejo, kot se izkazujejo dobesedno vsa nagonska bitja. Pa…

 

Pri tovrstnem pogrešanju, o katerem govorim v tem zapisu, je povsem enako kot pri njihovi »ljubezni«, ki, vsekakor, obstaja, le da – sebičnost je vselej zaljubljena vase, nase nenehno misli, na svoj nek da-mi-je-lepše, pa se je neizogibno potrebno, pri takšnih podobah živetja, povprašati o tistem koga ali kaj pa imaš zares rad/a, koga ali kaj zares pogrešaš!

 

Kadar neko kavo, povsem bedno zadevo, nepomembno v bistvu, pogrešam, si jo bom ob prvi priložnosti skuhal, ali jo naročil, v lokalu, »moral« ji bom, s tem, dati vedeti, da mi je manjkala… pa da takiste potrebe po dati-vedeti ne bi dal izkazati pomembnejšim stvarem, ter predvsem tistim, ki mi veliko-pomenijo, ki jih imam-rad, na katere nenehno-mislim?! Daj no daj, daj no daj…

 

Ko bi imel ovce vstran od hiše, ko deset dni, ali več, ne bi do pašnika, in nanj, dospel, enkrat samkrat se ne bi oglasile, češ da me pogrešajo, tako pa – čim sem stopil v ograjeno, takoj so mi prihitele svoje pogrešanje izpovedovati. Pogrešanje koruze. Suhega kruha. Dišečega sena. Čohanja srbečice.

In tudi one mi ne bi verjele, ko bi jim rekel, da sicer znajo imeti rade, a zares – samo sebe…

 

Za zaključek: recimo, da je (tudi) ta zapis podoba nekakšnega samo(po)govora. Umnim je namreč moč s krepko manj besedami pojasniti, neumnim pa tudi neštetost zapisov do živega ne pride.