V dlaneh nosim…

V dlaneh nosim vetrič, je topel, lahak,

spustim ga, ko hoče leteti,

le več mu ne puščam do nekih napak,

ki skažejo se ko želi si objeti…

 

V dlaneh nosim sonce, nasmeh porodi,

očem zmore iskrice dati,

le več mu ne puščam da zbuja, svetli,

da ne bi v solzah znova znalo končati…

 

V dlaneh nosim svet, resda majhen, a lep,

s prostranstvom, v nebesa se steza,

le več mu ne puščam, da spet bil bi slep,

kjer vladajo laž, in ukana, pretveza…

 

V dlaneh nosim sebe, prav vse, kar imam,

za enim obrazom nabrano,

le več si ne puščam, da nudim, da dam,

preveč me bilo je v nič pometano…