Samokritično…

Je vrag, kadar se znajdeš v mnoštvu od katerega te samo toliko razlikuje, da si popolnoma drugačen od ostalih, pa…

 

Bremeni zadeva, hudo bremeni, celo tako hudo, da naspan ne morem spati, in da se vsako jutro, po tem, ko se zbudim, seveda, za pol ure zatopim v zrcalo, iščoč vse tisto, kar me označuje, da bi samemu sebi takšnemu levite prebral…

 

Da, resnično, nerodna zadeva, kajti – če so oni dobri in pošteni, potem jaz takšen ne morem biti. Če so oni pravilni, sem jaz povsem zgrešil s svojim življenjem. Če so oni normalni, je z menoj nekaj hudo narobe…

 

Sprva sem se nad jezik spravljal, nad besede, za katere sem bil prepričan, da jim pomen poznam, a kaj, ko pa se je izkazalo, da o jeziku ničesar ne vem. Nato sem se spravljal nad logiko, misleč, da je merodajna za ugotavljanja, a kaj, ko pa mi je izpričala, da so ji pravico do oglašanja vzeli, ker je svet ne more vzdržati. Nato sem se še njih lotil, vendar – če so oni dobri, pošteni, pravilni in normalni, potem mi ne ostane drugega, kot da belo zastavo visoko nad upognjeno glavo dvignem, in vsako jutro po zrcalu sežem, da si nekaj krepkih vanj izpovem, čeprav…

 

Kaže, da je z zrcali nekaj hudo narobe, preveč po-svoje govorijo, pa tudi moje meni mojo podobo lepša. Resda ne do lika nekega svetnika, edino, kar v njem sije, so moji sivi lasje, in brada, a še vedno dovolj, da me v nemiru dvomom prepušča…

 

Kakorkoli že, z nekom je nekaj hudo narobe, in svet zagotovo ni po-moje, ni posledica mojih prepričanj, stremljenj in izkazovanj, pa v negotovosti, zroč v zrcalo, do čudnih odgovorov dospevam, takšnih povsem nesprejemljivih, seveda, a uteho nudečih, še zlasti takrat, ko mi nek zakon negacije negacije omenja, neko formulo, ki me krivde razbremenjuje, ko trdi, da sem neizogiben rezultat kombinacije normalnih njih in normalnega sveta.

Da, če mi jezik tega ne omogoča, mi vsaj matematika gre na roke, zgolj toliko, kakopak, da smem, po pol ure, zrcalo odložiti ter za drobec razbremenjen, samega sebe, kreniti v dan…