Zjutraj
mi je, ob kavi, spomin priklical podobo Jožice, krstno Josipine, Perdanove.
Pred več kot pol stoletja je bila, v gimnaziji, moja učiteljica nemščine (sicer
je poučevala tudi ruščino). Dobro bitje, razumevajoče, a kar zadeva učenja,
beri: (ne)znanja, zahtevna, stroga, vendar poštena…
Predvsem
dve zadevi se mi izpostavita, ko nanjo pomislim. Prva je ta, da je bila del
mojega nekega de-ža-vuja, tistega že-videnega. Druga pa so njene besede, s
katerimi je o moji bodočnosti govorila…
Dejala
je, da bom pesnik. Dobro, je res, da sem se takrat že z verzi igračkal, a niti
slučajno nisem mogel vedeti, da me bo pisanje spremljalo skozi ves moj čas, da
je pisanje sestavni del mene, ali pa jaz njega, vseeno…
Tudi je
povedala, da bom filozof. Takrat niti slutil nisem tega, da bom šel študiral
filozofijo in sociologijo, zadevi me niti od daleč nista vlekli…
In je
rekla, da bom trpel, kajti – katerakoli te bo v roke dobila, nobena te ne bo
vredna…
Nisem
resno upošteval njenih besed, takrat, bolj kot
pač-tako-vidi-in-ve-pa-naj-ji-bo, danes pa ji v eni sami črki ne morem
ugovarjati. Samo sprašujem se lahko, čemu se ni, poleg jezikov, ukvarjala tudi
z vedeževanjem, bi si lahko krepko izboljšala materialno stanje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar