Opravičilo ali samokritičnost?!

Kadar rečem za nek sladoled, sadni, da je v njem tudi nekaj barvil in arom, takrat povem, da je pretežno narejen iz sadja, da pa vsebuje tudi nekaj (malega) dodatkov…

 

Kadar porečejo svoj »v vsakem je tudi nekaj dobrega«, takrat, kadar jim o njihovih lastnostih pripoveduješ, takrat so prepričani v to, da se opravičujejo, s tem, ko tisti nekaj-dobrega omenjajo, čeprav se, v bistvu, ne zavedajoč se tega, obtožujejo (samokritičnosti niso zmožni, so preveč lepi, dobri…), ko, po načelu nekaj-dodatkov-v-sladoledu, izpovedujejo, da so pretežno – slabi…

 

Kaj je ta, generalni, nekaj-dobrega, tega, priznam, še nisem uspel ugotoviti, saj obstajajo različni vzroki/razlogi, na podlagi katerih sem lahko sila »dober«, »prijazen«, »ustrežljiv«, kadar nameravam na tak način do sebi-nečesa dospeti, pa čeprav po svoji naravi nisem dober, prijazen, ustrežljiv, obenem pa je, bolj kot v stanju nekega zadovoljstva, presoja realnejša takrat, kadar nekdo nima česa izgubiti, in tudi pridobiti ne (od nekoga drugega in v pozitivnem smislu), takrat pač, kadar nezadovoljstvo, in tudi občutek ogroženosti, neka čustveno ne najbolj nadzorovana oziroma obvladovana stanja, izkazujejo spontanost odzivov…