Obči
po-svoje je najboljši način ugotavljanja – neumnosti tistega, ki se s tem po-svoje
izkazuje.
Neumnosti
ni težko odgovoriti na katerokoli vprašanje in zlasti ne na vprašanja iz vsebin
o katerih ničesar ne ve, kajti zadošča ji, da ji je samo-pojasnilo všečno,
potemtakem tudi že sprejemljivo. Ko bi bila zmožna dvomiti v lastno znanje in
preverjati pravilnost ugotovljenega, bi ne bila neumnost, prepričana v lastne
zmožnosti ( = domišljava).
V zvezi
z neumnostjo, vsaj posredno – obstaja rek, da kdor molči, stotim odgovori. Ne
vem, morda res, čeprav… izhajam iz lastnega izkazovanja, pa…
Kadar
slišim nekaj, na kar nimam pripomb, utegnem to slišano pospremiti z molkom (ne
izkazujem nestrinjanja); kadar slišim nekaj, o čemer premalo vem, raje izrečem
tisti ne-vem-pa-ne-bom-govoril; kadar pa imam opraviti z nedopovedljivo
neumnostjo, takrat pa se, dejansko, vse pogosteje, če ne že kar malodane
praviloma, zatekam k molku, in mi je, v končni fazi, popolnoma vseeno, kako
neumnost ta moj molk doživi, lahko celo kot sebi-pritrditev, čeprav… čeprav je
ta moj molk zgolj izkaz spoznanja nesmiselnosti pregovarjanja z neumnostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar