Danes
sva malodane v celoti razrešila prvo od štirih poletno-jesenskih skrbi,
pripeljal nama je namreč drugo »pošiljko« drv, tako da imava sedaj pri hiši
deset metrov polen. In kar je najpomembnejše, meni, vsa drva so plačana…
Uspel
sem si celo izprositi, pri gospodični, to, da sem smel nekih osem, morda devet
samokolnic polen spraviti v drvarnico, da sem vsaj pot do nabiralnika očistil
poštarju, in nama, seveda, pa da imava dostop do ceste. Vsaj toliko mi bo »morala«
tudi jutri dopustiti, morda raje kakšno samokolnico več, da bova lahko v soboto
dala avto iz garaže. Preostanek pa bom pospravil v soboto popoldan in v
nedeljo, ko bom sam in mi nihče ne bo pred nogami skakal ter po svoje svet
drugačil, da bi moral nenehno skakati od kupa s poleni do izza hiše, in
ugotavljati raznorazne »čarovnije«, tudi takšne, za katere bi najbolje bilo ko –
jih ne bi bilo…
Kakorkoli
že, celo nekaj več kot uro je zdržala brez tega, da bi ji bil tata vsak
trenutek na razpolago za razporejanje, meni pa je tudi prijalo, ko sem se lahko
izključno njej posvetil, kajti – nisem najbolj miren, kaj šele zadovoljen,
takrat, kadar se pred hišo delu posvečam, ona pa se nahaja dobesedno povsod in
tam, kjer mi ni »na očeh«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar