Avto je
spet pri hiši, včeraj mi ga je serviser pripeljal. Da, imam srečo, s tem
serviserjem, ne poznam mu podobnega, takšnega, ki bi dobro delo opravil, po
zmernih cenah zaračunaval, obenem pa – ob njem mi ni potrebno misliti na to,
kako bom dospel domov, od njegove delavnice, takrat, kadar avto tam pustim, in
me do doma nekih devet kilometrov, brez sleherne oblike nekega javnega prevoza,
ločuje, me popoka in odpelje… potem pa mi tudi avto pripelje, ko je popravilo
končano, oziroma nek običajen, reden servis…
Nedolgo
nazaj sem se vrnil na breg, sem šel v dolino, da sem dvignil denar in
serviserju njegovo poplačal. Jutri pa se, po tem, ko najprej s košnjo zastavim,
če ne bo spet deževalo, podam novi avanturi naproti, bom šel za računalnik
gledat ter ga, po možnosti, tudi kupiti. In tiskalnik tudi, seveda, že nekaj
mesecev je tega, kar je stari škripnil…
O tem,
kako bom, ob tem, da me v avgustu čaka tudi zavarovanje objektov, se mi zgolj
sanja, od daleč, a sem prepričan, da se bo izšlo, nekako že. Mora se iziti, ne
nazadnje so izzivi zato, da se z njimi soočamo, in težave, da jih odpravljamo,
in težje kot so, za odpravljanje, večje zadovoljstvo zmorejo poroditi, ko le še
spomin nanje ostane. Odkar so izmislili negativno stanje na računu, in obročno
odplačevanje, so zadeve nekoliko lažje, čeprav… ne maram dolgov, svojih, ne
maram nekaj mesecev misliti na eno in isto obveznost ter komaj dočakati
trenutek, da se je znebim, in ne maram negativnega stanja na računu. Hahaha,
preveč je tega, česar ne maram, v zvezi s svojim denarnim stanjem, krepko
preveč, a, upoštevaje pokojnino, marsikdaj ne gre drugače kot po sistemu
ne-maram…
Upam,
da mi bo do konca septembra uspelo »zadihati«, tudi darilo za malčico bom, v
kratkem, realiziral, kajti v oktobru me čaka še en, zame vsaj, večji, če ne že
kar velik zalogaj, servis avtomobila in registracija. Nadejam se, da bodo gume
zdržale še eno leto, v nasprotnem bo »zabava« še nekoliko večja…
Ko je
Malo doma, in se pogovarjava, o različnem… imela bi avtomobilček z baterijo… imela
bi konja, oslička… imela bi, ko poštar reklame v nabiralniku pusti, potem pa
ona sličice gleda, vse, kar ji je videt, in ji všečno deluje, tako da ji vedno
rečem tisti ni težave, bova kar celo trgovino kupila, samo počakaj, da grem na
stranišče in pokakam potreben denar…
Nekoč
je bil nek osliček, tako je vsaj bilo moč brati, v neki pravljici, ki je cekine
izločal. Uboga žival, vsi so jo »imeli radi«, dokler ni presušila, seveda. Nekoč,
pač. Danes je drugače, in to krepko drugače, pravljic več ni, vsaj jaz si jih
sebi ne dovoljujem, odkar sem si z njimi prste opekel, in jaz, tako kaže, ne
ustrezam standardom, potrebnim za predelavo hrane v cekine. Ne vem, o tem, da
sem osel, ne dvomim, le tega še nisem ugotovil ali sem premajhen, ali prevelik,
da bi tudi po-moje ustrezno rezultiralo…
Nekako
se nagibam k drugi možnosti, k tistemu prevelik. Če sem se malodane ves svoj
čas kot osel izkazoval, če sem šele na stara leta dospel do tega, da sem črto
pod tisti nič-več potegnil, in do svojega me-ne-zanima dospel, potem, bržčas,
celo med kapitalne sodim. Vsaj nekaj, česar mi ne oporekajo, mi ne zavidajo, mi
ne želijo vzeti, pa čeprav se, k sreči le tu in tam, pripeti, da bi se nekdo »prepiral«
z menoj o tem, kdo od obeh je – večji osel…
V
soboto, preden sva se odpravila na pot, sem načrtoval, da se bom z velikim
grehom, nazaj grede, izkazal, natančneje, da bom, po ne vem koliko letih, kupil
cel »plato« pločevink s pivom. Takrat so mi izpolnitev greha preprečile
peripetije v zvezi z avtomobilom, danes, in v prihodnjih dneh, pa strošek, ki
sem ga zavoljo njih doživel. K sreči se radi tega ne sekiram, znam želje
obvladovati, in tudi razlikovati med ne- in potrebnim. Je kup pomembnejših
stvari, v mojem vsakdanu, kot je neko ugodje, za katero sem tako in tako
ugotovil, da nanj ne smem pretirano računati, kadar bi bilo od zunanjih
dejavnikov odvisno. Bentiš, celo »zlatega« oslička so »imeli radi« samo dotlej,
dokler je denar sral, kaj bi s takšnim, kakršen sem jaz, počeli?!
Se-la-vi,
pravijo »žabarji«, kakor jih »ljubkovalno« imenujejo, se-la-smetje, pravim jaz,
kadar na »svet« pomislim…
Ni komentarjev:
Objavite komentar