Častiti, biti čaščen…

Ne maram biti čaščen, nasploh ne, in zlasti od tistih, ki so povsem drugačni od mene…

 

K sreči, ali pak ne, dejanja popolnoma drugače govorijo, kot to počno besede, pa obstajata, tako kot pri marsičem drugem, tako častiti, kakor tudi »častiti« oziroma, če »prevedem«, govoriti o tistem, česar sploh poznaš ne. In je moč, zlahka, med obema razločevati, v bistvu moraš samo ugotavljati neskladja, med izrečenim in početim, pa vidiš pri čem si…

 

Sam nikogar ne častim, zmorem pa častiti vsebino, s katero se nek posameznik izkazuje, in njegova izkazovanja tudi, vsekakor. Malo jih je namreč, pri katerih so izkazovanja zvesta njihovemu govorjenju, in med temi malo jih je še manj, krepko manj, ki so meni, s seboj, kakršni so, vredni, sploh pa…

 

Denimo, za lažjo primerjavo… na eni strani je nek Sokrat, Platon, Aristotel… na drugi pa neka povprečnost, ki, bolj neumna, kot ne, njih zapisane besede prebira, in jih po-svoje »razumeva«, po-svoje razporeja, po-svoje vrednoti, po-svoje ne/časti. Ne vem, a meni se dozdeva, da je priporočljivo najprej izkazati raven, do katere si dospel, preden se skušaš na nekem nebu iskati, v absolutni večini povsem zaman, kakopak, oziroma, če drugače zapišem: najprej Sokratu, Platonu, Aristotelu… vsaj do ramen sezi, preden se odločiš o njih presojati. Bolhi zna namreč biti tudi škrat velikan, obenem pa – kaj pa bolha sploh ve?!

 

Ne morem častiti omenjenih modrecev, pravzaprav nikogar, kadar se podajam soliti-pamet, meneč, da sem za to poklican, prepričan v to, da sem zmožen obravnavati. S tem bi namreč vsaj dve zadevi izkazoval, prvo, da ne vem kaj pomenita besedi častiti nekoga, drugo, da sem dovolj neumen, pa niti sebe ne poznam, ko si zadostno modrost pripisujem, zadostno za to, da se nad obravnavane postavljam! Potemtakem, v končni fazi, bi na tak način izkazoval predvsem – lastno neumnost!

 

Ne, ne maram, da me »častijo«, kajti sam po sebi nisem nič posebnega, posebno je tisto kar premorem, v sebi, kar zmorem izkazovati, in posebno je tisto, čemur skušam s svojim življenjem slediti. In, jamčim, niti to, kar premorem, in izkazujem, niti tisto, čemur skušam, po najboljših svojih močeh, slediti, ne sodi v obče značilnosti. Pravzaprav ne sodi niti med zadeve, o katerih bi obči karkoli zares vedeli, no, vsaj drugače kot po-svoje. Pa…

 

Kakor ne bi želel dočakati tega, da bi me »častili« lopovi, ker bi to pomenilo, da sem jim vsaj podoben, raje enak, še bolje boljši (lopov) od njih… tako ne maram, kadar me »časti« neumnost, ki se niti tega ne zaveda, da s svojimi izkazi vse to neko »čaščenje« dobesedno v nič zmeče, v trenutku. A to je moja težava, to, kaj maram, in česa ne, neumnost je namreč preveč pametna, da bi ji bilo moč karkoli pojasniti, kaj šele dopovedati, obenem pa – čemu bi pripovedoval tistim, ki v naprej poznajo odgovore na vprašanja, katerih niti slišati še niso utegnili?!

 

Svet se vrti na lažeh, in je, v končni fazi, popolnoma vseeno ali so te laži oziroma neresnice posledice namernega ali neumnega, so laži. Sokrati, platoni, aristoteli… so pa tako redki, da zmore neumnost, ko se nadnje poda, le o svoji neomejeni omejenosti izpričevati, in ničesar več.

 

Le čevlje sodi naj kopitar, je Prešernov France nekoč zapisal. Težava, kopitarji se v krepko prevelike čevlje podajajo, obenem pa se svojih kopit nikoli ne znebijo.