Pravijo,
da se za vsako zadevo tisti nek prvič zgodi…
Lepo, v
miru sem zlagal polena, ko sem nekakšno sopihanje zaslišal, vsaj zdelo se mi je
tako, in – kakor sem nadaljeval z zlaganjem, tako je sopihanje postajalo vse
pogostejše in glasnejše, dokler…
»Poslušaj,
kaj pa misliš, ti še ni dovolj, želiš da po vseh šivih počim?!« se je oglasila,
prav nič prizanesljivo. Mejduš, sem poskočil, o tem, da zmore imeti neka stara
hiša nekakšnega »duha«, skritega v svojih zidovih, o tem se mi je že dozdevalo,
da pa se zna enako zgoditi z drvarnico, ne, na to pa, priznam, niti pomislil
nisem…
»Nehaj,
pri priči nehaj,« ji je že krepko prekipevalo, »enega samega polena si ne drzni
več stlačiti vame!«
Zastal
sem, za hipec, dva, nato pa sklenil, da bo najbolje ubogati jo. In sem raje,
nekaj malega časa kasneje, dokumentiral zadevo, pač, to, kako je drvarnici
prekipelo…
P.S.
Odkrito
rečeno – ko bi ji še nekoliko bolj prekipelo, ne bi ničesar proti imel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar