Ko ni logike…

Ni nobene logike v trditvi, da dež hkrati moči in suši, da sonce hkrati greje in hladi, da streha hkrati varuje in ogroža… v tem, pač, da se ena in ista zadeva sočasno, hkrati s sebi-ustreznimi in sebi-ne-ustreznimi značilnostmi, delovanji izkazuje! Je ni, in je ne more biti, kajti takšne ne-logičnosti bi samo o ne-resnici govorile! V bistvu bi govorile tudi, če ne predvsem o tem, da takšna neka stvar sploh obstajati NE more…

 

Nikjer ne boš videl mravlje, ki bi lastno mravljišče rušila, namesto, da ga gradi… ki bi lastnemu podmladku hrano odnašala, namesto, da jo prinaša… ne, tako zmorejo početi neke druge mravlje, iz nekega drugega mravljišča, kadar se sovražnega, ali vsaj motečega lotijo. Samo druge…

 

»Zgodovina«. »Človeštvo«. Celo znotraj ISTEGA »mravljišča«, v okvirih delovanja DOMNEVNO istih »mravelj«… zdaj grafikon poteka navzgor, da bi nekoliko kasneje začel navzdol teči! Zdaj »mravlje« gradijo, da bi kasneje rušile. NI, in je tudi ne more biti, logike v tem, če ne radi drugega, zaradi inercije, po kateri tisto, kar je v gradnjo usmerjeno, gradi, tisto pa, kar je v rušitev, ruši. Tako kot inercija počne pri soncu, ki je vedno v to usmerjeno, da sveti, in ne temni!

 

Potemtakem – kadar DOMNEVNO eno in isto hkrati moči in suši, greje in hladi, varuje in ogroža, gradi in ruši… takrat je potrebno besedo »domnevno« s polno resnostjo obravnavati, in ugotoviti, da »eno in isto« - NI eno in isto!