K
zdravnikom izjemoma hodim, na vsakih ne-vem-koliko let. Nazadnje sem bil zaradi
poškodbe, zaradi kile…
Prehranjujem
se »nezdravo«, kadar Male ni doma le nekaj kosov kruha, z nečim, bilo čem. Ob
tem grešim, pa nezdravemu dodajam, s kajenjem, s kavo, tudi šilček si znam
naliti…
Zdravil
ne konzumiram. Za glavobol analgetik, morda enkrat na štiri, pet mesecev,
pogosteje zagotovo ne. Res je, zadnjih nekaj mesecev uživam neko zdravilo, eno
samo, in ga bom do konca živetja, vendar ne zaradi bolezni, neke obolelosti,
pač pa zaradi z mojimi leti obrabljene, iztrošene, uničene neke zadevščine…
Stresnih
stanj sem doživel neprimerno več, kot nek povprečnež. In tudi krepko hujših.
Tudi takšnih, da sem se več let pobiral-s-tal…
Tudi
sicer ne morem reči, da skrbim-zase, da pazim-nase, a zmorem kljub temu
govoriti o svojem čvrstem psiho-fizičnem zdravju, v katero, izjemoma, nek
prehlad vdre…
Nimam
nekih prehranskih receptov, v stilu kozarec vina na dan, ali jogurt, kefir… in
podobne bedarije. Edini »recept« po katerem se ravnam je ta, da poslušam svojo
logiko, se po njej ravnam, tudi takrat, kadar, banalen primer, odločam o
pogostnosti šamponiranja las(išča). Ah, da, tudi to bi znalo biti pomembno, to,
da – nikomur ničesar takšnega nisem naredil, da bi se radi tega moral »žreti«.
Verjemi, tudi takšne stvari znajo učinkovati na zdravje, tisto tako imenovano
notranje-(ne)zadovoljstvo. Videl več takšnih stanj, se navadil na grozljivost
njihovih učinkovanj…
Kakopak,
da ne pozabim, tudi prenažiram se ne, tudi nacejam ne, in sploh se ne trošim za
to, da bi se z nekimi stvarmi bahal, mi ni treba, vse, kar potrebujem za
dospetje do zadovoljstva, premorem v sebi.
Pravijo,
da takšne, kakršen sem jaz, kar znenada, naenkrat pobere. Prav, osebno ne bi
imel ničesar proti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar