Na gori oblak…

Na gori že dolgo oblak nek leži,

leži in sameva, in goro tišči,

ni sonca, da sveti, ni vetra, da veje,

da gora se v dneve zasmeje…

 

Pod tihim korakom kamenja vse več,

pa hipec prav vsak mu je oster, bolêč,

nikjer ni dospeti do mehke travice,

da rádost zbudi prek stezice…

 

Odteka, da teče, da v nič spremeni,

vse manj je hotenja, preveč bremeni,

so upi, po vrsti, za tisto košaro,

ki golta, brez dna, neko šaro…

 

Vzdržati, ne dati se zveri v zobe,

je res bremeneče, a zlahka ne gre,

če hočeš vzdržati v svetlobi obraza,

le smrt je podoba poraza…

 

Na gori že dolgo oblak nek leži,

a gora je čvrsta, pa breme drži,

se je do neba naučila povzpeti,

pa zmore oblak pretrpeti…