sreda, 16. julij 2025

Na krilih vetra…

Na krilih vetra misel leta,
kot ptica razigrana,
in moč nikdár ji ni izžeta,
je njena vsa poljana…
 
Zmore povsod, kamor ji hoče,
obišče, da daruje,
v smehu kdaj, kdaj pa zajoče,
nenehno, vselej tu je…
 
Ne vem, resnično ni mi znat
kako bi z njo na poti,
a ne hitim je okovat,
ne strižem ji peroti…
 
In vselej vrne se s poti,
da mi pripoveduje,
da še v noči mi krati,
ko spanju nasprotuje…
 
Na krilih vetra, ki ga ni,
le jaz ga v daljo ženem,
pa – kamorkoli poleti,
še sam z njo v hipu krenem…

Ni komentarjev:

Objavite komentar