Ne
iščem je, ker mi je ni,
kar zmogla
je, je dala,
ko
pravzaprav z mojih dlani
je v
čas, za hip, pognala…
Nikdar
je nisem tam iskal,
kjer drugim
lažno sije,
in
vselej sem ji krila dal,
da še v
šir zavije…
Ko bi
se znašlo je preveč,
zbledet
poprejšnja zna,
obenem
je dvorezen meč:
za njo
vrzel zija…
Ne, ni
mi tiste opoteče,
ki nudi,
da vzame,
ki zna
takrat, ko masko sleče,
odpirat
nove rane…
Ne, naj
bo mi zgolj preprost moj dan,
ki k
pticam zna zaviti,
in nek
metulj, neba ravan,
in lep
spomin, ko zmore priti…
Ne iščem
je, ker mi je ni,
prestrog
sem, ko izbiram,
predvsem
pa – ni mi do laži,
pa s
tal je ne pobiram.
Ni komentarjev:
Objavite komentar