Bila je
poceni, tako, na angró,
s popustom
dodatnim, če vzel si tri kile,
pa
vselej sem vzel kol'kor v vrečko je šlo,
da ne
bi zaloge prehitro minile…
In
zmogla kar dolgo je v shrambi zdržati,
nič plesni,
gnilobe in nekega kala,
pa
redno sem znal na jedilnik jo dati,
vsak
dan, vendar zmerno, skodelica mala…
Pri
isti sem branjevki vselej izbiral,
je rekla,
da roba je ziher domača,
da bom,
če jo kupim, zares profitiral,
v
nasprotnem - ni sile, denar ves mi vrača…
Bila je
že stara, res stara ženica,
ji vid
je opešal, jo hrbet skrivil,
cvetoča
v predpasnik, uvela v lica…
pač,
čas kakor čas, nikdar ljubezniv.
In,
res, mmm, roba dobra, da boljše nobene,
potem pa…
ooo, žalost, ženice nič več!
Menda
jo pregnala je tista, ki žene,
prav tista,
ja, s koso, ki vse spravi preč…
In
potlej iskal sem pri drugih, po vrsti,
a vse
neko škartno, resnično zanič!
Ne vem,
a – stogotil bi v svoji se krsti,
če pil
bi jo, takšno, še slednji mrlič!
Potem
pa… ni druge, če ni je dobiti,
je treba
resnici pogledat v oči:
poprej
sem še redno jo zmogel užiti,
bom
videl kako je, sedaj, ko je ni…
In res,
niti grama, najmanjše drobtine
okusil je
nisem za velik kup let,
ni
sreče na trgu, nič več, pa v spomine
vsaj tu
in tam grem jo za hipec živet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar