Pomembno je, da vedo črvi…

Če že »vedo«, da so ljudje, potem naj jim tudi ostale njihove »resnice« veljajo. Pravih tako in tako niso zmožni.

 

»Vedo« veliko, in še neprimerno več, celo več od vsega tistega, o čemer je moč vedeti, pa ni nič čudnega, to, da »vedo« več tudi od samega presvetlega gospoda »boga«…

»Bog« je, denimo, sklenil, da bo vrata raja in pekla odprl šele na sodni-dan… oni pa že sedaj »vedo«, kdo od pokojnih se je znašel med »angelčki«, in kdo je šel k hudiču, pomagat kuhat obaro…

Pri tem tudi besede božjih-namestnikov nič ne pomagajo, pa je, denimo, prejšnji papež povedal, da nihče ne bo končal v peklu, ker ima »bog« tako silovito rad svoje otroke, da ga njihov smrad prav nič ne moti, in jih ob sebi želi… oni pa, še vedno, »vedo«, kdo od pokojnih se je znašel med »angelčki«, in kdo je šel k hudiču, pomagat kuhat obaro…

Morda, ne vem, so še vedno takšni, tam, kakopak, kjer še niso uspeli postati »civilizirani«, ki pokojnike pojedo, zato, da njihove duše še naprej živijo, v jedcih, kakopak. Še niti ne tako dolgo nazaj so to namreč počeli…

Kakopak, so pa še vedno takšni, tudi nedospeli v »civilizirano razsvetljenost«, ki »vedo«, da se duše preselijo v neko drugo, kakršnokoli podobo živetja, pa pokojniki še naprej živijo v podobah dreves, na primer, ali nekih drugih rastlin, tudi v podobah živali, katere, bi si upal trditi, kar po svojih merilih kot ustrezne izberejo, takrat pač, kadar vsem ne naklonijo takšne časti… pa se zmorejo, nekje na severu, pokojniki, pardon, njihove duše, preseliti v tjulnje, dočim se nekemu budistu selijo v vse, tudi v mrčes. Stvar izbire, kakopak, stvar »védenja«, »poznavanja« realnosti, ki se, itak, po njihovi volji obnaša… ne glede na to, da o neki »usodi« govorijo, sočasno, seveda, o »usodi«, s katero sebe, v odnosu do taiste realnosti, v podrejen položaj postavljajo, v vlogo objektov…

 

Bojda so vsi »ljudje«, potemtakem bi jih morale iste značilnosti označevati, tudi iste miselne (ne)zmožnosti… in se, med njimi, razlike, bojda, izkazujejo samo v stopnji njihove »civiliziranosti«, nikdar zares doseženega stanja, a kljub temu, in je malo čudno, to, da o istem tako drugače »vedo«. Ko pa se to isto samo sebi ustrezno izkazuje, in ne po željah tistih, ki ga (po)gledajo, pa že o njem vse »vedo«. In je, ko bolje pomislim, ob takšnih, jalov ves trud nekih ved, znanosti kot take, kajti – ne glede na to, kaj bo ugotovila, bodo oni še naprej »vedeli« po svoje. Tudi takrat, ko bodo kot verujoči »znanstveniki« iskali neke vzroke, nečesa, česarkoli, čeprav že v naprej »vedo«, da je vse, kar obstaja, božja-stvaritev… pa ne vem, čemu sploh »iščejo«, ko bi bilo enostavneje zavrteti telefonsko številko, pa kar »boga« povprašati čemu je nekaj naredil…

 

Da, pri njih so nasprotja malenkost, in bolj kot se njihove »resnice« kot nelogične izkazujejo, v primerjavi z realnostjo, bolj so jim čvrste, prepričljive, verodostojne, bolj o resnici govorijo. Tudi takrat, kadar njih same izkazujejo, in jim je povsem »logično«, da so »pošteni«, na primer, v kolikor jih priložnost ne hiti kvariti…

 

Pa naj jim tudi njihova »ljubezen« velja, čeprav ne presega parjenja in zagotavljanja nekih drugih ugodij, za kakršna bo slednja žival, tudi ovca, denimo, svojo srčno-naklonjenost izkazovala. Naj jim velja, do višjega, vrednejšega, človeškega tako in tako niso zmožni dospeti. In… bolj kot jim skušaš pojasniti, da ljubezen ni usmerjena k doseganju lastnih interesov, pač pa v zagotavljanje interesov tistih, katere imaš rad, bolj bo njihova sebična »ljubezen« v sebi oh-in-ah videla.

Ne gre, tam, kjer ni v glavah, tam, posledično, tudi v »duši« in v »srcu« ne more biti… pa se nahaja v žrelih, želodcih, ritih, mednožjih.

 

In… kakor pri malčkih, z njihovim če-mi-daš-bonbon-bova-prijatelja, natanko tako se jim vse do konca odvija, pa »imajo radi« tiste, od katerih zmorejo sebi dobiti, ne samo v materialnem, tudi sicer, in krepko manj tiste, katerim gre dajati. Tistih pa, radi katerih bi se morali sebe odpovedati, sebe njim prilagoditi, ne da bi v povrat kakršnokoli svojo korist prejeli, ne, takšnih pa ne marajo. Čeprav, vidiš, uvidevnost, etičnost, ljubezen… prav to in tako počnejo.

 

Tudi riba ne požre rakca, s katerim svoje domovanje deli, čeprav bi ji teknil, a ji še bolj tekne to, da ji rakec dom pospravlja, odstranjuje odpadke, ki bi se v nasprotnem utegnili spremeniti v neko bolezen, zaradi katere bi riba poginila. In ga »ima rada«, izključno zaradi tega, ker ima dejansko rada – sebe.

 

Da, res je, vse »vedo«, čeprav niti o najosnovnejšem pojma nimajo, pa »vedo« vsak po svoje, kakor jim prija »vedeti«. A - pomembno je to, da črvi vedo. Doslej so še vedno znali za slednjo dušo poskrbeti, da jim le ni v ogenj zbežala…