Popotnik…

Sem popotnik, od nekdaj, pravzaprav od samega svojega začetka, ko sem se odpravil prek svoje poti. Ko bi povsem zbanaliziral njen cilj, bi zapisal, da se izkazuje v koncu življenja, vendar – če želim doseči konec življenja, potem moram, bržčas, najprej do samega življenja dospeti…

 

Ne, ne, nikakor ne, ni isto življenje in neko običajno obstajanje, v katerem si le zato, da si, samemu sebi v namen, da se hraniš, da za lasten čim-lažje skrbiš, in da do ugodij dospevaš. Nikakor ne more biti isto, obstajanje je vsemu dano, človeku kot neka možnost, kot neko izhodišče, vsemu ostalemu v podobi skrajnega dometa, pa zmoreta obstajati tudi kamen, in trava…

Ne, ne, se opravičujem, zmotil sem se, celo pri travi bi bilo moč, pogojno, seveda, in s prizanesljivimi besedami, o življenju, njenem, govoriti, kajti – celo trava ni sama sebi namenjena, pač pa bi brez nje številnih podob živetja ne bilo, obenem pa prst varuje pred izsušitvijo, in tudi siceršnjimi nekimi delovanji okolja. Ne, celo trava ni sama sebi v namen…

 

Življenje? Pot. Vsebina. Zgodba. Polna nekih ciljev, ki pa obstajajo samo zaradi tega, da k novim nekim kličejo. Celo preganjajo, in celo željeni, potrebni so, življenju.

Pot, ki ni tisti povsem-naravnost, ker ne more biti, kadar upoštevaš, da nisi sam na planetu, pa ne moreš kot tank vsega pred seboj poteptati. Obenem pot, ki ne cik-caka tako, kakor jo neki vetrovi, neke spreminjajoče se okoliščine ženejo, pač pa zgolj izbira med tistim, kar je, z etičnega vidika, dopustno, sprejemljivo, potrebno, in kar ni. In se, kakopak, za težje izbire odloča, za hojo prek terena, na katerem množic, tistih sem-da-sem, ni videti. Čudno, mar ne, da je etično težje biti, glede na silno poštenost, ki »nas« krasi…

 

V bistvu je temeljna značilnost te poti, imenovane življenje, v tem, da – obstaja nenehno neko vzpenjanje, kateremu sledi nenehno neko spuščanje. Ni moč na drug vrh, ne da bi se poprej s prvega spustil. Pri čemer ta navzdol ni tiste klasične podobe, po vsakem vrhu je dolina, je izhodišče nekoliko višje postavljeno, kot je bilo poprejšnje. Tudi na Everestu je temeljna baza na krepko višji nadmorski višini, kot na Triglavu…

 

Pravzaprav vrhovi niti niso tisto najpomembnejše, bolj kot oni šteje sama pot. In način, kakopak, na katerega jo prehodiš, da ne smetiš krog sebe, in s samim seboj, pa – bolj kot si čist na tej poti, bolj kot čisto za teboj ostaja, več je vredna. Prav zaradi tega, ker je težja, ker se, sredi običajnosti, skorajda kot nemogoča izkazuje…

 

Ne, vrhovi niso najpomembnejši. V bistvu so nekakšen orientir, s katerim sebe preizkušaš, s katerim lastne zmožnosti ugotavljaš, posledično tudi lastno vrednost, pa zmoreš z njih pomočjo temelje lastne zgradbe čvrstiti, in so predvsem osnova za tisti naslednjič-grem-na-višjega-zahtevnejšega…

 

Pot je za to, da poraja vprašanja, številna, in zaplete, težave, prav tako številne. Za čistost je namreč potrebno ustrezne davke plačevati, vselej, neprekinjeno. Pot je za to, da skuša otežkočati, pa ti, v bistvu, zmore porajati zadovoljstvo, in to dvojno: vsaka premagana težava je izkaz čvrstosti, in zmožnosti koraka, obenem pa je cilj vse bližje, se kot vse bolj dosegljiv kaže…

 

Da, dlje kot hodiš prek te poti, več veselja imaš z njo, kljub vsem težavam, ko pa na vrh dospeš… je, seveda se pojavi neko zadovoljstvo, a še zdaleč ne traja toliko časa, kolikor je trajalo veselje hoje, še huje, tam, nekje vstran, nov vrh ugledaš, pa na tega, na katerega si dospel, malodane pozabiš. Zgolj ena izmed stopničk obsežnejšega stopnišča. In niti v knjigo obiskovalcev se ne potrebuješ vpisovati, kajti tam, kjer si sam hodil, tam zmorejo sledi celo ostati…

 

Na vrhu neko razbremenitev občutiš, dobesedno razlije se, nekam v pozabo, ves tisti mi-bo-uspelo? Malo se nadihaš, malo se spočiješ, čeprav… je vrag, kadar skušaš počivati zroč nek drug vrh, obenem pa si poln nekega spoznanja o uspeli prehojeni poti, in te dobesedno žene naprej, pa vrhu niti toliko časa ne pustiš, da bi te zmogel v nekakšno samozadovoljstvo pahniti, v neko naslajanje, samo sebi namenjeno. Ne, drugače se izkaže, ta vrh, in vsi ostali, ki mu sledijo, bolj v podobi nekega priganjača, ki v nadaljnje preizkušanje, in ugotavljanje, samega sebe žene. Posredno, kakopak, kajti tisto, kar zares žene, je – iz sebe nekaj dati, iz sebe nekaj ustvariti, in več kot ustvariš, težje bi dospel do tega, da bi se umiril, v samozadovoljstvu ob doseženem, kajti…

 

Ne, kadar tvoriš življenje, takrat ne tekmuješ z ostalimi, ti sploh ni pomemben tisti več-imeti, zlasti, če je imetje takšne vrste, da bi ga vsakdo, ko bi se tako namenil, zmogel doseči, takrat tekmuješ s samim seboj, četudi nehote, ne zavedajoč se tega, takrat ti rezultat ni dovolj, ko pa potrebuješ izvedeti, če si še boljšega, nekega drugega vrha zmožen. Ko bi bil, na primer, Nikola Tesla zgolj nek povprečnež – po prvem svojem patentu bi se upokojil, malodane, v najboljšem primeru bi ležerno nadaljeval s svojimi prizadevanji, materialno za vse čase preskrbljen… a je, na srečo, tvornim, ustvarjalnim bitjem pripadal. Pa mu ni bilo nobenega materialnega ugodja, ki bi mu zmoglo nadomestiti ugodje poti, delovanja, stremljenj, snovanj…

 

Edina, ali vsaj največja težava te poti, takšne, o kakršni zapisujem, je v tem, da – če si neprizanesljivo tvoren, potemtakem produktiven na svoji poti, se ti utegne zgoditi, da ti umanjka vrhov, na katere bi se še hotel vzpenjati. In ti jih, glede na značilnosti konkretnega okolja, zmore še toliko prej umanjkati. In ti postane nezanimivo neko naslajanje-ob-doseženem, nekakšna samo-upokojitev, ko pa veš, da zmoreš še, in tudi več… pa se podaš, v kolikor zmoreš, seveda, še na neka druga področja, na katerih neki drugi, in drugačni, vrhovi obstajajo, in to počneš zgolj zaradi tega, da ne bi sebe kaznoval s tistim občim obstajam-da-obstajam…

 

Imam srečo, neprecenljivo, po eni strani, v tem, da sem zmogel hoditi po teh različnih področjih. Ko bolje pomislim, kar po štirih. Prvo je sam način, na katerega živim, in s katerim se popolnoma razlikujem od vseh ostalih. Drugo je tisto, katero so mi že ob mojem rojstvu v žile vlili, pisanje. Tretje je bilo v gospodarstvu, ko sem predvsem sebi dokazal, da je moč popolnoma drugače od tistega vsi-tako-počnejo. Četrto je teoretično delovanje, tudi različnim področjem namenjeno, čeprav se vsa ta področja na eno in isto nanašajo, na obstoječo realnost…

In imam smolo – na vseh teh področjih je prevladujoča bebavost, itak se je v vse pore družbenega obstajanja zajedla, s svojimi načini, s svojimi pojmovanji, s svojimi merili in »vrednotami«. Pa mine, če radi drugega ne, potem prav zaradi tega, volja, za tem, da bi neke nove vrhove iskal…

 

Pravzaprav – ko neke druge popotnike s svojim popotništvom primerjam, ugotovim, in to zlahka, da je moč najti nekakšen izhod v sili, tudi v takšnem, na pogled brezizhodnem stanju! Samo pristop je potrebno zamenjati, radikalno, pa… namesto, da slediš tisti izhodiščni želji, celo potrebi po lepšati celoto, lepšati vsem in vsakomur, se zadovoljiš s tem, da imaš to srečo, pa smeš početi tisto, kar tebi samemu zadovoljstvo poraja, takrat, ko snuješ, takrat, ko počneš, in malček, do nekega drugega vršička, takrat, ko izkažeš. Ostale pa daš pod režim ko-ih-jebe…

 

Da, sem zgolj popotnik. Nikdar zastal na neki vmesni stopnički, vselej nekih novih iščoč, večinoma z vetrom v prsi, in praviloma stran od blata. S težkimi koraki, a prav radi njih domnevam, da me bo, vsaj tu in tam, neka sled moje hoje preživela. Čeprav bi bilo, morda, bolje, ko me ne bi.

 

Smisel življenja, prav tista stvar, ki edina o dejanskem življenju govori?! Načeloma ga ni težko ugotoviti, že pogled krog sebe, pa ne v svet občosti, kakopak, o njem pripoveduje, ko o delčkih celoti namenjenih govori, le – eno napako ima, ta smisel, zaradi katere se njegova smiselnost kot vprašljiva izkazuje, in sicer to, da – kako boš človekovemu svetu pridodajal, ko pa živiš v svetu, v katerem absolutno prevladuje ne-človek?!