Tam nekje so se zgubile…

Daleč, daleč, tam nekje,

kjer vse v pozabo sili,

rosni časi so minili,

da bi zbujali željé…

 

Vrele so, in v dalje tekle,

do čudes, tja do nebes

se podajale v ples,

da bi v času vse zapekle…

 

Sanjam, če so tiste prave,

ni do tal, na tleh boli,

ko se v drobce razleti

kar sanjave je narave…

 

Tla so trda, in goltava,

jim v grobosti ni poznati

drugega kot zgolj jemati,

vse, kar k njim zatava…

 

Pa… bolje kot v sanjah sije,

bolj občuti se boleče,

ko drobe se kančki sreče

sredi tal umazanije…

 

A sem vztrajal, res, sem vztrajal,

resda manj, in vse bolj v strahu,

da se znajdejo v prahu,

z njimi se povprek podajal…

 

Kar začne se, tudi jenja,

so spoznanja pohitela,

pa vse sanje mi vzela,

v lepotah vseh življenja…