Zaspala
je pol ure prej, preden je koledar dan zamenjal…
Nisem
ji povedal, da jo bom danes odpeljal, vendar vragec ve, čuti, pa je vsak večer,
ki ga pred slovesom podeliva, podoben. In je tudi sinoči hitela nabirati, na
zalogo, nekih pesmic, pa igranja ter predvsem crkljanja, jaz pa nisem hotel
biti »hud«, da bi ji na silo želje odpravljal, in pokvaril, s tem, del
poslednjih trenutkov, ki jih zmoreva dihati do tistega naslednjič…
In –
kot da bi, še vedno, čutil vse tiste njene delčke, s katerimi se je prek noči
tiščala k meni, da je najin skupaj zaznavala, v sicer mirnem svojem snu…
Tatina
ribica. Za teden dni se mi bo morje izsušilo, in samo nekje v sebi bom slišal
ples valov, medtem ko bom čakal, da se znova v razigranost podajo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar