V štetju časa…

Odštevam čas, ma, on mene prej,

ne trudim se s kako naprej,

ker kakor do sedaj sem znal,

pri istem bom ostal…

 

Odštevam čas, in dneve štete,

odštel že davno sem obete,

vse bolj kot ne se je lagalo,

da bi se prazno izkazalo…

 

Odštevam čas, je prav tako,

bilo bi namreč prehudo,

ko bi ne pustil mu, da šine,

tja k vragu, med spomine…

 

Spoznal sem svet, spoznal laži,

spoznal, da sploh človeka ni,

vsaj tam ne, kjer hiti svojat

jemat, jemat, in spet – jemat…

 

Odštevam čas, vse manj skrbi,

vse bolj se mi vseeno zdi,

naj teče, naj odšteva dan,

že itak vsak je bil zaman…