Naveličal
sem se, dejansko naveličal, pojasnjevati drugače kot tako, kakor to tudi
počnem, ko zapisujem. Naveličal nekih popolnoma jalovih poskusov pogovora, v
katerih na eni strani poslušam, in se odzivam, na drugi pa na zaprta ušesa
naletim, medtem ko jezik eno in isto melje! Ni, resnično ni možnosti nekega
pogovora tam, kjer niso zmožni niti pomisliti o slišanem, kaj šele, da bi
razmisliti znali, češ kaj-pa-če-zares-tega-ne-vem-kaj-pa-če-ima-morda-prav…
Že res,
da poslujejo na temelju svojih prepričanj, zato so jim jih tudi vbili v glave,
že res, da izven teh prepričanj zmrznejo, nezmožni argumentiranja, nezmožni
pojasnjevanja, to je res, vendar – čemu, hudiča, se potem sploh želijo
pogovarjati, ko pa vse vedo, ničesar novega ne zmorejo izvedeti, se nečesa
naučiti?! Kakopak, pri tem nimam v misli njihovih, nekih običajnih »pogovorov«
o bla-bla-bla…
In je
grozovito, da se malodane vsi tako izkazujejo, pardon, da so redki, s katerimi
pogovor zmore zares biti pogovor! In prav zaradi teh redkih, skozi vse čase
posejanih, tudi prihaja do spoznanj, do ugotovitve resnice, kajti ko bi vse
temeljilo izključno na njihovih prepričanji, potem bi natanko toliko, kot so
deset tisočletja nazaj »vedeli«, »vedeli« tudi danes, čeprav… mejduš, če ne »vedo«
še krepko več, ko pa je moč dandanes informacije bistveno lažje širiti, kot v
preteklosti!
Da,
zagotovo »vedo« več, a žal znotraj te povečane količine njihovega »védenja« ni
niti za kanček več dejanskega znanja, dejanskega poznavanja, kot ga je bilo
nekoč. Tudi magnetofon ni nič pametnejši od neke brošure, pa čeprav ima na
svojih trakovih krepko več besed zapisanih. Skratka…
Kakorkoli
že – sem grd, sem nesramen, sem neumen, trmast, kakršenkoli že, a raje se
umaknem, kot pa da bi se povsem zaman trudil, in utrujal, pa čeprav imam sila
rad komunikacijo, sila rad se pogovarjam, kadar s kom imam to početi. Če jim
osem… dvanajst… šestnajst let šolanja ni uspelo niti toliko glav »odpreti«, da
bi se o »naučenem« naučili vsaj malo razmisliti, ne, zanesljivo si ne domišljam
tega, da bi jaz v tem uspel. Pri razumskem ja, pri njih nikoli!
In,
vidiš, prav DVOM, pravzaprav izključno dvom v podatke, s katerimi razpolagaš,
je izhodišče poti, ki med vsem »znanjem« zmore do znanja dospeti!
Mislim,
torej sem. = Dvomim, torej sem. = Sem razumsko bitje, potemtakem človek.
