Po uku uk…

Sem v klopeh sedel.

Zato, da dvom budim.

Sem mnoge knjige štel.

Da jim pomen kazim.

Učil se vrsto let.

Da bi v nič mi šla?!

Ne, ne, zdaj zmorem zret

napačnosti sveta…

Hudičev ples…

Vse, kar v krempljih gre nad Svet,

se slej ko prej poplača,

v lastno nemoč se gre znoret,

pa Svet takrat mu vrača,

a – dolgočasno bi bilo

brez primitivne glave,

ki vztrajno trudi se za to,

da konca ni zabave…

 

Žal, ne pomaga, ne, prav nič,

ni bebcem doumeti,

da oni tisti so hudič,

ki treba ga je – streti?!

Kislo zelje?!

Danes sem slišal, da je treba »prišleke« učiti slovenskega jezika in slovenske kulture.

Glede prvega – v redu. Glede drugega pa – česa jih boš učil, jesti kislo zelje in krvavice?!

Življenjepis…

Rodil sem se brez zob, in takšen bom umrl.

Učil sem se hoditi, da pešal bi korak.

K svetlobi me je vleklo, da temo sem uzrl.

Spoznavati hitel sem, zaključil kot bedak.

Dan učiteljev…

V nedeljo je bil, bojda, dan učiteljev… in učiteljic, kakopak. Lepo, da imajo svoj dan, v katerem se lahko še malček bolj ponašajo, s samimi seboj, in s svojim »poslanstvom«, ampak…

 

Pedagogi niso čarovniki, da bi iz temnih glav svetle naredili, učitelji pa so zgolj vrači, ki starodavnosti iz veka v vek prenašajo.

Ko dvora ni…

Na dvoru bi bilo hudo,

ko ne bi norčka kralj imel,

pa da z njegovo pomočjo

bi se smejal, bi bil vesel…

 

En norček, gre, čemu da ne,

če je uspešne glave,

pa da ob njem zlahka dospe

do neke se zabave…

 

… težavno se zgodi,

takrat, ko niti dvora ni,

ne kralja, da odrejal bi,

a norcev mrgoli!

Bojda ne vedo…

Oliver. Je profesor, na eni od zagrebških fakultet. In mi je potožil, kako mladina sploh ne ve, česa si želi…

Eh, Oliver, Oliver, ti jaz povem, česa si želijo: veliko denarja in lagodnega živetja. Pika.