Netopir…

Letiš, letiš, neslišno, v noč,

kam vodijo te pota,

mar pogrešiš kdaj, v temo zroč,

prek širnega neba,

se tudi tebi pripeti,

da te popelje zmota,

se ti, za hipec vsaj, zazdi,

da segel si do dna?!

 

Letiš, letiš, in ljubi mir

je vse, kar te obkroža,

se zdi, kot da je tvoj vsemir,

čar širnega poljá,

mar se ti kdaj zgodi spomin,

da zacveti kot roža,

za njim pa kup le bolečin,

in grenka sled solzá?!

 

Ma, leti, leti, kaj mi mar,

ti znaš si vsaj izbrati,

je meni krila moč utvar

prirezala v kosti,

naj polno se ti suče svet,

je meni šel zastati,

s teboj po tihem je želet,

a kaj, poti več ni.