Rad
zrl bi v tolmun oči,
v
nebo, ki v njih obstaja,
zato,
da z zvezdami žari,
da v
sanje svet obdaja,
rad
zrl bi, a kaj, mi ni,
ne
grem jih več iskati,
zvečine,
kar se lépo zdi,
zna
upanja izdati…
Rad
bi popeljal miren dan
v
vetrove šelesteče,
prek
mehkih cvetnih vseh poljan,
do
pesmi žuboreče,
rad
bi, pa kaj, pa kaj potem,
ni
umno se podati,
prevečkrat
sem verjel lažem,
mi
novih ni spoznati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar