Skuhal
sem drugo kavo, za razliko od prejšnjih dni, v katerih sem si eno dnevno
omišljal, in jo bom, za razliko od prejšnjih dni, v katerih sem skodelico
malodane na dušek spraznil, popil v miru…
Vse
pore so na stežaj razprte, in srkajo, s polno paro, prelesti miru, medtem ko so
živci, pod košatostjo tišine, razpeli mrežo, da se bodo na njej, počivajoč,
postavljali na noge…
Z
neizmerno »hvaležnostjo« do ti-sploh-ne-veš-kdo-sem.
P.S.
Vem,
na žalost, še kako vem kaj si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar