Nad glavo meč…

Nad glavo meč visi,

odkar za sebe vem,

in jadrno preti,

prav vsem mojim potem,

mi marsikdaj hotel

je prek vratu zapeti,

a vselej sem uspel

mu silnice zatreti…

 

Ko hodiš svojo pot,

da drugim si prismoda,

ti je vsaj manj zablod,

in vest te težje gloda,

in – bolj kot nek bedak

ti vneto pametuje,

bolj veš, da tvoj korak

čez pravo pot potuje!

 

Nad glavo meč visi,

od jutra, pa do kraja,

da pridno kaže ti

podobe – kupleraja!