Cvetele
so trate,
sijoče
in zlate,
ko s
krili sem cvetja živeti hitel,
so
zvezde žarele,
in
sanje gorele,
da
upov prepolne dlani sem imel,
bili
mi junaki
so
neki bedaki,
ki
sebe dajali za boljši so svet…
na
čista sem pota,
v
smer idiota,
podal
se – v samost dospet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar