Tu in
tam slišim pripombo, češ da po lastnih izkušnjah opredeljujem svet, da pa le-ta
ni takšen, pač pa…
Pri
tem pač-pa se zaustavi, a sploh ni pomembno, kajti poudariti želim tisti »ti po
lastnih izkušnjah«…
VSAKO
dognanje TEMELJI na izkušnjah tistega, ki dožene, drugače, preprosto, ne gre.
Je pa res, da samo izkušnje še zdaleč niso dovolj za to, da bi bilo dognanje
skladno z resnico, pač pa…
Da,
na lastnih izkušnjah. Pri čemer je pomembno to, KOLIKO teh izkušenj se nabere,
kakšno je število okolij, v katerih so bile nabrane, kakšna je velikost vzorca
nabiranja, predvsem pa je pomembno to, ali si te izkušnje zmožen ovrednotiti
objektivno, ali zgolj subjektivno…
Nato
je pomembno to, da imaš ORODJE za »procesiranje« izkušenega. Nagonski možgani
namreč za objektivne zaključke še zdaleč niso ustrezni…
Pomembno
je tudi predznanje, KOLIČINA in KAKOVOST znanja, s katerim razpolagaš, pa tudi
to, koliko je področij, od katerih je odvisno ugotavljanje, s katerih so ti
dejstva poznana…
Na
zadnje pa je potreben tudi dvom v lastno ugotovitev, in izhajajoča potreba po
tem, da v praksi, tako strokovni, kakor tudi v vsakdanji, iščeš argumente, ki
ugotovitvi bodisi pritrjujejo, bodisi jo zavračajo, pa…
Če
zmoreš skozi vse te »malenkosti«, ugotovitev pa še vedno ostaja, potem bržčas
ni prav nič narobe s tem, da si na temelju lastnih izkušenj dospel do nje. Ne
nazadnje – v šoli se učijo na temelju TUJIH izkušenj (ugotovitev), pa jih
jemljejo zdravo-za-gotovo, čeprav… čeprav čas sila rado pokaže, da so bile
napačne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar