V žabošvic…

Iz žabje mlake perspektiva

pojedino razkriva,

povsod cvetoče in dišeče,

do slin je vse budeče…

Dovolj sta, bržčas, dva koraka,

da bo za hrbtom mlaka,

pa da na kruhu med in mast

krenila bosta v slast…

So žabe v kvakanju odmevne,

in vselej prizadevne,

je hitro zaslovela pot

tja pod nebeški svod…

Na tujem je lepote zret,

pa kaže k njim dospet,

kaj ne bi, pridne so za tri,

in pamet jih krasi…

Hej-hoj, hej-hoj, en kratek blic,

pa naš bo žabošvic,

pa so, ker jim vsega je znati,

krenile v trud skakati…

 

A čas je čas, prav krut se zdi,

ko se v obet spusti,

neredko grd, samo kazi,

kar se v dlani zdi…

Na svetu mnogo je zablod,

ni žabošvic povsod,

zato se zna tako zgodit,

da greš v napačno prit…

Potem pa druge več ti ni,

kot v mlaki sanjat srečne dni,

ob štorkljah vseh, ki so pridrle,

ko žabe so uzrle…