Vsake
toliko se pripeti, da se najde, ki moji samosti oporeka, in mi dopoveduje, da
nisem sam, in, da nikoli ne bom…
Po
vsakem takšnem dopovedovanju najprej oči pomanem, da preverim, če še vidim,
nato pa si vzamem uro, včasih tudi več, da se…
…
najprej sprehodim po stanovanju, nato preverim ostale prostore v hiši, grem
krog nje, pogledam v levo, in v desno, po cesti, prečesam cel breg… mejduš,
kakor včeraj, in vse dneve poprej, kakor bo tudi jutri – nikjer nikogar!
Uh,
me potem, ob povratku v stanovanje, prešine – seveda, nisem sam, tu sta vendar
Tisa in Tar, ona sta vedno nekje v bližini, ne kaže, da bi me želela zapustiti…
Ne
vem, dejansko ne vem, čemu nekateri čutijo potrebo po tem, da bi mi neko
neresnico dopovedali, še zlasti tega ne razumem, ker svoji samosti ne
nasprotujem, še več, krepko raje jo imam, kot, denimo, laž, hinavščino,
zahrbtnost, pokvarjenost, skratka – smrad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar