Jutro.
Lepo jutro. Pogled v dolino, na morje megle. Na griču svetloba. In prijetnost.
Kava,
tista jutranja, prva. In dve, tri, štiri cigarete. Blažen mir. Nato grozdje. In
fige.
Raztegnitev
nog. Med trtami in sadnim drevjem. Pretežno, malodane v celoti mlad zasad. Ne
sedanjost, bodočnost. In razmišljanja…
Poznava
se dolgo, malodane pol stoletja. Ve, kje sem hodil, kako in čemu. Skozi
življenje. Ve, kaj vse sem počel. In me, pravi, občuduje, in spoštuje. Bojda.
Predvsem zaradi direktorovanja, katerega in kakršnega sem izkazoval, dvanajst
let. In zaradi terapevtskega dela, ki ga izkazujem v zadnjem času. Občuduje in
spoštuje? Hm…
Pogovarjala
sva se o določenih stvareh, povsem življenjskih. Osebno rad argumentiram, rad
pojasnim, rad navajam praktične primere, potemtakem dejstva, vsem dostopna,
vsem razumljiva. On pa…
On pa
natanko tako, kot to počne občost. Morda v nekoliko, a zanemarljivo, drugačnih
odtenkih, a kljub temu, natanko kakor občost, s prepričanji, s trditvami, in
brez zmožnosti njih argumentacije!
In mu,
še vedno, ne gre v račun, da se z njegovimi mnenji ne strinjam. Še huje, da jim
oporekam, da jih kot neživljenjska, neutemeljena, neumna obravnavam. In ga, še
vedno, pripeljem v položaj, v katerem, nezmožen argumentiranja, a potreben obrambe,
izusti tisti svoj Kdo misliš, da si? In tisti Kaj res misliš, da vse veš?
Kdo
misliš, da si… da si drzneš soditi o stvareh, o vsem in vsakomur.
Kaj res
misliš, da vse veš… da si drzneš o vsem nepreklicna mnenja postavljat.
Dajmo
drugo na prvo, pa najprej o vsevednosti.
Le-to
prepuščam občosti, butcem, kajti – moraš biti zares bebast, da misliš, da vse
veš, da si se o vsem zmožen, in poklican, pogovarjat, celo razsojat!
Daleč
od tega, da bi vse, o vsem, vedel. Še huje, moje znanje je krepko manjše od
mojega neznanja. Obstajajo cela področja, o katerih tako prekleto malo vem,
katera me tako prekleto malo zanimajo, premalo, da bi se z njih vsebinami hotel
seznanjat, o katerih priznam, brez slehernega zadržka, da pojma nimam! Čeprav…
Denimo,
ne znam variti. Ne znam cepiti sadik. Ne znam zidati… klesati… tesati…
marsičesa ne znam. Kljub temu, da sem marsikaj od tega marsičesa že (s)počel, a
sem (s)počel premalo, da bi se z nekim znanjem upal postavljat. Preprosteje, in
resnici ljubeznivejše je, če priznam: ne znam! Čeprav gre za stvari, katere se
lahko VSAK BUTEC nauči!
A
tisto, kar poznam, kar razumem, s čemer se zmorem, uspešno, pravilno, v praksi
izkazati, in izkazovati, ja, o tistem pa ne samo da vem, in to tudi razumem,
pač pa – v tistem se pa res ne dam, vsakemu bebcu, ki si nekaj minut časa
vzame, da bi me na zagovor klical!
In sem
te, denimo, marsikdaj za mnenje, celo nasvet povprašal, na tvojem, gradbenem
področju, kadar sem se znašel na razpotju, in sem želel na lažji, hitrejši
način dospeti do odgovora. Potemtakem…
Potemtakem
bi že sam lahko vedel, da vsega ne znam, če sem tebe o določenih stvareh
spraševal, in ti ne bi bilo treba poskušati pripisovati mi domišljavosti. Me
enačiti z vsemi neštetimi, ki si zgolj domišljajo, malodane vse, a nezmožni,
butasti, v praksi bore malo izkažejo. Z izjemo sranja, kakopak, ki ga dnevno
producirajo.
Kdo da
sem? Kaj sam o tem, o samemu sebi mislim?
Takole
bova, s tem: nimam se za prav nič posebnega. Vendar…
Naj te
takšna moja ocena ne zavede, prehitro, kajti zavedam se, da sem krepko drugačen
od občestva, od nekega povprečneža, ki samega sebe v nebo postavlja. Zavedam
se, da zmorem krepko in marsikaj več, od omenjenega taistega. Več v dobrem, v
konstruktivnem, v tvornem. Ne v sranju, v povzročanju težav.
Veš…
Trideset
let so me prepričevali v to, da sem pesnik. In naj že enkrat priznam, začnem
govoriti, to, da sem pesnik.
Trideset
let sem jim odgovarjal, da se nimam za pesnika, da – zgolj zapisujem, pišem.
In šele
kasneje, ko sem imel dovolj, sem izustil tisti »ja, sem pesnik!« Čemu?
Preprosto,
objektivno dejstvo: danes se ima vsak sralec, ki bojda nekaj verzom podobnega
napiše, vsak butec, ki zapiše v stilu »in je priplavala riba mimo dreka moje
straniščne školjke« za pesnika, pa čemu ne bi bil pesnik tudi jaz, ki
desetletja objavljam, ki sem stotine (plačanih, celo naročevanih) objav
izkazal, na tisoče verzov spisal, ki zmorem v eni sami pesmi več rim izkazati,
kot jih marsikateri »pesnik« v svoji celi zbirki izkaže… čemu ne bi bil tudi
jaz, katerega me vodijo, merodajni, kot pesnika, pesnik?! In pisatelj. In
aforist. Epigramatik. Satirik. Bojda tudi skladatelj, glasbenik. Če me že
uradne institucije tako obravnavajo, čemu samemu sebi ne bi priznal. Pa…
Sem
zaradi tega domišljav? Ali so domišljavi »mimo dreka plavajoči ribci«?!
Več kot
deset let so me prepričevali, da sem uspešen direktor. Vodil, uspešno, ob
rednem izplačevanju plač, sem kolektiv, v okviru katerega smo naročnikom nudili
izključno nedobičkonosne dejavnosti. Tiste dejavnosti, katerih se je matično
podjetje hotelo znebiti, da ne bi propadlo kot celota. Pa so ustanovili »nas«…
Ne,
nisem uspešen direktor, sem vseskozi odgovarjal. Ko bi bil, uspešen direktor,
bi podjetju zagotavljal presežno vrednost, dobiček, razvoj…
Objektivno
dejstvo? Ja, bil sem uspešen direktor, in rad bi videl tistega, ki bi toliko
časa ohranjal podobno podjetje, in toliko, ter na tak način, svojo energijo,
čas, voljo, znanje… trošil, zgolj radi tega, da preživetje zagotovi, in ki bi,
v konkretnih okoliščinah, toliko časa sploh zdržal. S podjetjem vred!
Sem
radi tega domišljav? Ali so domišljavi tisti, ki menijo, da znajo… in »znajo«
le takrat, kadar zakone kršijo, ne spoštujejo dogovorov, izkoriščajo »delovno
silo«… da zmorejo obstajati, dokler jim na prste ne stopijo?! Ali tisti, ki,
itak, vse »vedo«, le da – ničesar ne znajo! Vsaj pokazati ne, v podobi uspeha,
v življenju?!
Pa ti,
mu odvrnem, po pojasnilu.
Leta
nazaj si me povprašal o tem, če naj prevzameš mesto vodje. Nekega majhnega
oddelka. V podjetju, ki sodi med državna, med tista, potemtakem, ki se ne
potrebujejo pretegniti na tržišču, da bi si kruh prislužila. Proračunska.
Zagotovljena plača. Prehrana. Prevoz. Regres. Božičnica. Pa če migneš s prstom,
ali ne.
Takrat
sem ti odsvetoval. Poznavajoč tebe, in tisto, s čemer bi imel opraviti. »Ljudi«.
Eden
redkih nasvetov, po katerih si me povprašal, a ga nisi upošteval. Pač, prevzel
si ponujeno ti delovno mesto. In že po dobrem mesecu zašel v psihične težave.
In pristal v bolniškem staležu, ki je trajal več kot leto dni. In se vrnil, na
koncu, na prejšnje mesto, na mesto, na katerem lahko do mile volje zreš skozi
okno, brez pravega dela, zadolžitev, odgovornosti, čakajoč na upokojitev…
So bile
preproste zadolžitve (vodje majhnega, malodane nepomembnega oddelka) večje od
tebe, od tvojih znanj, zmožnosti?!
Veš,
videval in videl si, tako stanja, kakršna so se izkazovala preden sem prevzel v
zdravljenje, kakor tudi stanja, kakršna se izkazujejo sedaj, ko sem zdravil in
ozdravil. In ne moreš verjet, kaj počnem…
Ne me hecat!
Običajno
se izobražujejo, strokovno in ozko usmerjeno, pet, šest, sedem let in več, da
so zmožni priti do formalnega statusa, da zmorejo psihično obolelega NAUČITI
ŽIVETI Z OKVARO, z obolelostjo, boleznijo. Pa jaz? Jaz, ki niti minute
tovrstnega izobraževanja nisem imel, a zmorem obolelemu OKVARO ODPRAVITI, ga
ozdraviti, povsem! Kakopak, govorim o psihičnih boleznih, ki ne temeljijo na
mehanskih okvarah…
Jaz,
preprosto, to razumem, sem zmožen razumevati, posledično tudi dospevati do
vzrokov in jih odklanjat. Pa mi to razumevanje nadomešča, in bolj kot samo
nadomešča, ves uk, katerega je deležna nezmožna občost.
Pa ti?
Obstaja področje, kakršnokoli, katerokoli, na katerem se zmoreš za uspešnega, v
praksi, izkazovati, a da se o njem nisi izobraževal? Se zanj šolal, ustrezno
pripravljal?
Da ne?
Hm,
potem je tisto vprašanje o tem, kdo JAZ mislim, da sem, napačno. In je pravilno
to: Kdo, za vraga, pa TI misliš, da si, da mene po mojem mišljenju, tovrstnem,
sprašuješ?! Ker, veš…
Izkazuješ
se zgolj kot eden med neštetimi butci, pred katerimi naj bi se umnost
zagovarjala. Med neštetimi nezmožnimi, katerim naj bi se zmožnost opravičevala!
Medtem, ko sem jaz…
Zgolj
jaz. Nič posebnega, zase in meni, obenem pa tako daleč od ostalega! Pa če ti je
všeč in prav, ali če ti ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar