Res je,
prav huda je z nagonskim svetom. V njem se namreč sila redki znajdejo, ki bi iz
svoje sklede drugim prepustili, praviloma bi najraje vse, tudi tuje, sami
požrli…
Za
izhodišče predmetnega zapisa sem vzel ocenjevanje tistih posameznikov, ki sicer
izhajajo iz Slovenije, a so v organih EU zasedli določene položaje, prevzeli
določene zadolžitve. Govorim, kakopak, o ocenjevanju, kakršnega človejaško
občestvo izkazuje. In, pri tem, ločuje na tiste, ki so, in tiste, ki niso »dobri
za Slovenijo«. Kakopak, prvi delajo (ali naj bi delali, po mnenju nerazumskega
človejaštva) za Deželo, drugi pač ne. Pa poglejmo, kako je s tem…
Vzemimo
najprej za primer družino. Neko povsem običajno skupnost, ki je nekoč štela
krepko več članov, kot jih šteje dandanes, ko so jo »pametni« zreducirali na ata,
mamo in froce.
Kdaj
lahko govorimo o tem, da je družina dobra, da funkcionira tako, kot je zares
potrebno, da zmore vsem in vsakomur zagotavljati udobno, zadovoljno bivanje
znotraj sebe? Takrat, verjetno, kadar oba starša delata ZA DRUŽINO (za
skupnost, potemtakem). Takrat, kadar tudi otroci, vsak po svojih zmožnostih,
prispevajo tej skupnosti, skušajo ZA SKUPNOST nekaj dobrega narediti
(mimogrede: tudi takrat, kadar otrok »zgolj« svoje šolske obveznosti korektno
izpolnjuje, dela dobro za družino, saj v njej, z rezultati svojega dela, vzbuja
pozitivna čutenja, in ne povzroča, vsaj po tem vprašanju ne, nikakršnih
stresnih situacij in težav, katere bi, v nasprotnem, morali z njim reševati
tudi drugi člani družine!). Takrat, kadar se vsakdo in vsi zavedajo, da so
le delčki neke konkretne skupnosti ( = celote) in da lahko uspešno
žanjejo zadovoljstvo, izhajajoče iz te skupnosti, le takrat, kadar je SKUPNOST
KOT CELOTA ZADOVOLJNA, kadar skupnost kot celota deluje tako, kot mora
delovati!
Da,
bržčas je to edina prava podoba sobivanja. Podoba, ki govori o tem, da (NAJPREJ)
delaš ZA SKUPNOST, katere del si, in šele posledično tudi zase prejemaš! Gre za
stanje, ki je popolno NASPROTJE SEBIČNOSTI, omenjene že uvodoma, ko je bilo
nekaj besed izrečenih o žretju iz (lastne in tuje) sklede. Popolno nasprotje
sebičnosti, kot temeljne »odlike« nagonskega, človejaškega sveta, ki praviloma
le sebe vidi, le iz lastnega stanja izhaja, kadar vrednoti, karkoli in vse.
In, če
prenesem razmišljanje na raven mednacionalnega povezovanja, konkretno na EU in
njeno delovanje, njene interese, namere, cilje, pa če ugotovim, da je ta EU
SKUPNOST različnih (nacionalnih) posamičnosti, da je, v bistvu, neke vrste
družina, potem…
Je potem
v redu, da nekdo, kdorkoli, »dela za Slovenijo (ali Francijo, Nemčijo,
Neandertalijo?!)«, da, potemtakem, dela za enega samega člana družine, v
bistvu ZASE (ker je, pač, predstavnik določenega nacionalnega okolja, in
ker dela za to okolje, posredno dela zase, za »naše«), ali je pravilno takrat,
kadar dela za celoto, za skupnost, družino, EU (in šele posledično pričakuje,
da bodo tudi ti »naši« imeli nekaj od tega, približno, primerljivo toliko in
tisto, kar bodo imeli tudi vsi ostali)?!
Ja,
človejaški svet je na pohodu. Svet, katerega ne »krasi« le neumnost, pač pa je
okinčan tudi s sebičnostjo, pogoltnostjo, zavistjo, zlonamernostjo. Svet, v
katerem živalstvo ščije po raznih kotih, da obeležuje svete meje svojega
svetega teritorija. Svet, v katerem se različna krdela medsebojno prenašajo le
z razdalje, a bog ne daj, da prestopijo meje, poscane do amena, kajti – znotraj
»naših« meja MI SERJEMO, znotraj »naših« meja sme biti ZASRANO SAMO PO NAŠE!
Dvonoga
beda! Še huje: beda, ki se celo za ljudi razglaša!
In še to,
povsem mimogrede: kadar nekdo prevzame določeno zadolžitev, pri nekom (tudi pri
EU), kadar zasede delovno mesto, katero obstaja v smislu zagotovitve delovanja
določenega subjekta (konkretno EU), kadar se zaveže, da bo svoje delo korektno
opravljal, takrat – takrat je navaden PRIDANIČ, v kolikor se ne izkazuje na
način, da za taistega delodajalca korektno prevzete zadolžitve vrši! In ne zase,
za neke svoje ozke (četudi v podobi posamične države članice) interese.
Oh, to
sila »moralno« občestvo, ki niti tega ne ve, kaj to morala sploh je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar