Tako na
svetu se vrti,
začne se,
v bivanje zastavi,
nato po
poti se odpravi,
da se
izpoje, izpuhti…
Sem
bil, dokler sem biti smel,
bilo mi
je po svoje le hoditi,
po
pustih sem poteh šel raztrositi
vsak
dih, ki sem spočel ga in živel…
Že
itak, itak preveč sem tu ostajal,
in se
razpredal, na vse strani,
pa le
čemu bi še vedno dneve ti razkrajal,
in ti
presedal, ko me več ni…
Ne išči
za menoj besed,
težko me
je bilo dojeti,
ne
zmogel pravih boš ujeti,
da bi
sestavil jih v red…
Ne toči
za menoj solza,
nalij si
dobro mero vina,
poženi
ga čez sled spomina,
izpij,
poplakni me, do dna…
Že
itak, itak preveč sem tu ostajal,
in se
razpredal, na vse strani,
pa le
čemu bi še vedno dneve ti razkrajal,
in ti
presedal, ko me več ni…
Vino
pomaga, ko čez spomine se razlije,
misel zamaja,
da obledi,
naj te
ne daje, naj v drobovje ti ne rije,
dejstvo
ostaja, tu me več ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar