Uvodoma
zapišem dve stvari.
Prva je
ta, da gre za vsebino, ki je povsem enostavna, in razumljiva, samoumevna,
vendar le – v svetu razumskih bitij. Pri absolutni, nagonski, človejaški večini
temu, kakopak, ni tako. Še huje: močno dvomim, da je bralec iz te večine sploh
zmožen pomniti zaokroženo celoto prebranega!
Druga
stvar je v tem, da se, po vprašanju zapisanega, ne obremenjujem s t. im.
čustvenimi opredelitvami, z neko (ne)solidarnostjo (tako družbe do posameznika,
kakor obratno, posameznika do družbe), s tem, če je izkoriščanje danih,
obstoječih razmer pravilno, dobro, pošteno… ali ni. Pri teh vprašanjih gre
namreč za sila delikatne zadeve, kajti – VSAK ČLOVEJAK hoče kupovati in
plačevati poceni, in ga slabo plačevanje moti IZKLJUČNO takrat, kadar njegovo
delo (proizvod) nekdo drug (po človejakovi presoji) slabo plača! Potemtakem…
Lotimo
se dejstev!
Cena sleherne
stvari, ki se znajde v procesu prodaje-nakupa, ki se, potemtakem, znajde na
nekem trgu, je odvisna od različnih elementov. Tako od neposrednih stroškov, s
katerimi je ta stvar (delo/proizvod) obremenjena, kakor od posrednih… od »pomembnosti«,
malodane nujnosti imetja (neke) v prodajo ponujane stvari… od načrtov (ambicij)
ponudnika (prodajalca)… in PREDVSEM od razmerja med ponudbo in
povpraševanjem! Večje kot je povpraševanje, na eni strani, in manjša kot je
ponudba na drugi, večje so cene prodajanega (kupovanega) ter obratno –
manjše kot je povpraševanje, na eni strani, in večja kot je ponudba, na drugi
strani, manjše so cene prodajanega (kupovanega). In to VELJA ZA VSE, kar
se znajde v podobi prodajanega (kupovanega), potemtakem tudi za delo!
Zdaj pa takole…
V
kolikor si se usposobil za izvajanje dejavnosti, ki terjajo neka posebna, redka
znanja (in sposobnosti), pa je takšnih, ki so tebi in tvojemu znanju
(sposobnostim) podobni, malo, dočim na »tržišču delovne sile« obstaja
povpraševanje po tem, tvojem profilu, v takšnem primeru je tvoje delo (vsakemu)
delodajalcu sila pomembno, saj brez njega (bolje: brez TEBE!) ne zmore
uresničiti svojih zamisli. Pomeni, če poenostavim: v kolikor te hoče dobiti, da
boš delal zanj, ti mora ponuditi ustrezne pogoje, med katere sodi tudi – ustrezno,
»dobro« plačilo. In bolj kot si usposobljen (strokoven, vešč, uspešen) na nekem
delovnem področju, večji bo delež tistega, kar boš od lastnega dela sam imel!
Z druge
strani pa – preprostejše kot je delo, manj kot je zahtevano za njegovo
izvajanje, več je ponudnikov taistega dela, torej samih izvajalcev, delavcev.
Pomeni, da mi ta »več«, ta količina razpoložljivega kadra omogoča, da sem bolj
izbirčen (pri izbiri), da (sebi v korist) ponujam, v zameno za opravljeno delo,
manjše ugodnosti, torej tudi nižje plačilo.
Dveh
dejstev ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o teh stvareh.
Prvo je
to, da je diamant (pa če računaš po ceni na kilogram ali na kos) krepko dražji
od neke platine, umetelno obdelane in oblikovane v podobo ličnega nakita, na
primer. Pa čeprav je v taisti diamant (morda!) vloženega krepko manj dela (in,
s tem, potrebnega časa, morda tudi manj ostalih, materialnih stroškov), dočim
je bilo potrebno okrasek ustrezno (prefinjeno, natančno) oblikovati, ga ne samo
obdelovati, pač pa v celoti izdelati. Čemu je diamant dražji? To, upam, vsakdo
ve, a kljub temu: ker je krepko bolj redka dobrina (na kupoprodajnem tržišču)
kot obesek, nakit! Ker, prav zaradi tega, pri neumnih bitjih predstavlja
statusni simbol (ne more vsakdo imeti diamanta!)! Ker predstavlja obliko
investicije presežnega denarja (v kolikor s takšnim presežkom, seveda, razpolagam),
pomeni, da mi, zaenkrat vsaj je tako, omogoča, da denar relativno varno naložim
(razen v primeru, seveda, če mi nekdo diamanta ne ukrade) in da vem, da ga tudi
kasneje lahko uspešno prodam, po isti (ali celo večji) ceni, kot je bila tista,
za katero sem ga kupil.
Drugo
dejstvo, na katerega ne smemo pozabiti, pa je sledeče: je nekomu, morda,
moteče, da lahko kupi liter mleka za šestdeset centov?! Mar takrat, ko kupuje
takšno mleko, pomisli o tem, koliko za taisti liter mleka dobi njegov
proizvajalec?! Mar pomisli, morda, o tem, da danosti, značilne za tržišče,
proizvajalce silijo, da se (na lasten račun) odpovedujejo določenim načrtom,
denimo tistim, ki govorijo o razvoju (katerekoli) dejavnosti, potemtakem o
tisti povsem enostavni, temeljni zadevščini, ki naj bi bila značilnost
slehernega delovanja (torej tudi proizvajanja), o tistem »nadgrajevati,
razvijati se, dospevati do boljšega«?! Mar nekoga, kogarkoli iz obravnavane
človejaške večine, moti slabo plačano delo takrat, kadar kupuje
(torej sebi v prid nabavlja) določene stvari, kadar plačuje določene storitve?!
Mar takrat (ko kupuje ali plačuje) nasprotuje slabo plačanemu delu (nekoga
drugega, seveda)?! Ne, daleč od tega, celo – ugaja mu!
Da, tu
smo že pri dvojnih merilih, tu smo že pri pogojnem refleksu, tu smo že pri –
nagonih!
Potemtakem,
v kolikor se odločim počasi zaključiti to, prvo poglavje, zlahka zapišem: ni, ekonomsko
gledano, slabo in dobro plačanega dela, so zgolj plačila, ki ustrezajo tržnim
razmeram! Plačila, na katera bi tudi trg lahko vplival, ko bi, ta trg, vedel, kaj
so to načela, na primer. Pa bi se prenehal ponujati po (pre)nizkih cenah, ter
naknadno govoriti o tem, kako nekdo reveže izkorišča. In, mimogrede: še pomniš,
da dobesedno VSAK človejak želi, hoče nizko, ceneje plačevati (kupovati), pa
čemu ne bi tega hotel tudi tisti, ki se znajde v vlogi delodajalca (kupca
delovne sile)?!
Dobiček?
Bojda,
po mnenju nagonske, nerazumske večine, naj bi bil dobiček »proizvod« vseh, ki
sodelujejo v nekem procesu ustvarjanja. In bi ga bilo »pravilno« in »pošteno«
temu ustrezno tudi deliti. Pa je res tako? NE, daleč od tega, da bi bilo. In
pojasnim, kar z banalnim primerom, da hitreje zaključim…
Recimo,
da se ukvarjam s proizvodnjo mleka. Že sam, s svojim pojmovanjem (kateregakoli)
dela, z organizacijo taistega dela, z (ne)uporabo določenih sredstev, potrebnih
za izvedbo dela… s premnogimi zadevami že sam, neposredno, vplivam na stroške
lastnega dela, izvajanja, dejavnosti, in jih lahko bodisi višam, bodisi nižam.
Bolj
kot bom usposobljen (izšolan, tehnično opremljen, vešč, iznajdljiv), hitreje,
bolje in več bom uspel (v istem času) ustvariti. Pomeni, da bom lahko to
ustvarjeno prodajal po nižjih cenah, oziroma pomeni, da bom v primeru, da bom
prodajal po enakih cenah (ali celo večjih), kot so tiste, ki obstajajo na
tržišču, avtomatično ustvarjal – dobiček! Ampak…
Za to,
da sem bolj izšolan in tehnično opremljen, za to sem SAM moral nekaj vložiti.
Porabil sem čas, da sem se šolal (in tudi v tem času sem moral od nečesa
živeti, pomeni, da je MOJ denar ali denar mojih staršev šel v moje
izobraževanje… pomeni, da v času šolanja z nekim svojim zaslužkom nisem
prispeval k zagotavljanju tistih osnovnih stvari, katere sleherna skupnost –
torej tudi moja – in sleherni posameznik – torej tudi jaz – potrebuje za
življenje!), moral sem delat in zaslužit, da sem dospel do sredstev, s katerimi
sem kupil tehnologijo! Moral sem se marsičemu odpovedovati, in odpovedati, ker
sem se odločil razvijati se v neki drugi smeri, in povsem drugače, kot se »razvija«
občestvo. Pa, na primer, nisem v bife niti stopil. Nisem hodil na izlete, v kino,
nisem kupoval ničesar drugega razen tistega, kar sem nujno potreboval, da sem
(pre)živel. Pa…
Imam
zaposlenega delavca. Molze moje krave. Z molznim strojem, kakopak, pomeni, da
kravam očisti vimena, namesti cevke nanje, taiste cevke (po molži) odstrani, na
koncu izklopi molzni stroj… in to je to! Nič več, nič manj.
Korektno
ga plačujem. Redno, sproti, po ceni, za katero sva se dogovorila. In tega
delavca prav nič ne briga, če uspem priti do banke, da uredim plačilo zanj. Ne
skrbi ga, ali poslujem pozitivno, ali ne. Niti pomisli ne na to, kako bom
odplačal obroke posojila, katerega sem najel, da sem kupil molzni stroj.
Pravzaprav je njegova EDINA skrb, kar zadeva mene, kot delodajalca, da korektno
opravi tisto, za kar sva se zmenila, da bo delal.
Jaz se
uspešno dogovarjam. Uspel sem dokazati, kupcem, da proizvajam kakovostno mleko,
krepko boljše od mleka, ki je sicer v prodaji. Ponudil sem jim ustrezne
plačilne pogoje, v njih zadovoljstvo, kakopak, ugodnejše, načeloma, kot so neki
povprečno veljavni. Izpopolnil sem molzni stroj, namesto petih lahko moj
delavec z njim sočasno molze deset živali. Pač, naredil sem določene stvari, med
katerimi je tudi ta, da sem uspel dogovoriti višjo ceno svojega mleka, kot je
sicer cena na tržišču. Ceno, ob kateri ne samo pokrijem neposredne stroške, s
katero poravnavam tudi vse obveznosti, nastale v preteklosti (denimo vračilo
posojila), pač pa mi še lep kos ostane. Imam dobiček! In zdaj…
Zdaj
naj bi ta dobiček delil s svojim delavcem (ki že prejema plačilo za svoj del,
za svojo udeležbo pri proizvodnji mleka… ki prav ničesar ni vlagal v to
proizvodnjo… ki ga ne skrbi drugo kot to, če bo prejel svojo plačo… ki se
ničemur ne želi odpovedovati, pač pa, preprosto, terja vse tisto, kar mu po
dogovoru pripada… ki se ni dogovarjal s kupci in pri doseganju boljše cene ničesar
zraven nima…)?!
Po
kateri logiki,
lepo prosim, naj bi ta, ustvarjen dobiček, delil z njim?! Mar ti deliš svoj
izplenjen uspeh, takrat, ko, na primer, nekje (nekaj) kupiš še ceneje, kot
taisto prodajajo povsod drugod?! Daš prihranek (v konkretnem primeru DOBIČEK!)
od tega svojega uspešnega nakupa nekemu beraču, katerega zagledaš na pločniku?!
NE, zadržiš ga, praviloma, zase!!! Jaz pa, ki sem vlagal in uspešno proces
zagotavljal, uspešno cene dogovarjal… jaz pa naj bi rezultat MOJEGA znanja in
dela – delil s teboj?! Čemu?!
Res je,
obstajata dva svetova! Svet razuma (in načelnosti, morale, korektnosti), svet, v
katerem slehernik najde neko mesto v skupnosti. In obstaja (še kako ga živimo,
v sedanjih, »demokratičnih«, anarhičnih, predvsem pa ČLOVEJAŠKIH časih!!!) svet
nagonov, boja za preživetje, svet, v katerem veljajo zakoni močnejšega,
pretkanejšega…
In so,
kakopak, tudi v praksi razlike med obema omenjenima svetovoma. A ni razlik med
človejaki, kajti – kdo že pravi, da »oblast (pojem, fotelj, telefon, tajnica…) pokvari«?
Taisti, ki se, od prvega do zadnjega, vsi ENAKO izkazujejo, ko do moči
(odločanja, deljenja, jemanja), do »položaja« pridejo… in jih, domnevno, taista
moč, položaj pokvarita. V bistvu pa le izkažeta tisto temeljno resnico, o
nagonskih bitjih: ob polnem koritu ni čistega pujsa!
Nisem
kriv, da živimo v takšnem, svinjskem svetu. Nasprotno, desetletja nazaj sem
pisal, govoril o tem, kam bomo dospeli, po poteh, katere, in kakršne, smo
zastavljali. In sem bil (kakor vedno, tudi dandanes) »preveč črnogled«, in sem
bil »neumen«, »nerealen«… s strani vseh čvekajočih in bevskajočih »poznavalcev«,
ki se, pozor (trdim z vso potrebno odgovornostjo!), niti samih sebe v celoti
NE ZAVEDAJO, torej niti samih sebe zares ne poznajo, kako bi šele vedeli o
čemerkoli drugem?!
Kdo je
kriv, za to, kar živimo?
Odgovorim
preprosto, in tudi z vprašanjem: Koga je motil prejšnji sistem, kdo je hotel in
izglasoval (ter desetletja celo podpiral in s tem tudi sodeloval, tvoril,
omogočal!!!) »pot na Zahod«?!
Ne,
žal, a – v svetu bebcev ne kaže iskati pametnih podob!
Ni komentarjev:
Objavite komentar