Marsikaj
sem počel…
Operativno
sem sodeloval pri trasiranju daljnovoda. Delal sem v uredništvu knjižne
založbe. Bil sem bančni referent. Opravljal sem dela receptorja-varnostnika,
nadzornika, vodje, strokovnega sodelavca. Dali so me za direktorja, in dvanajst
let sem skrbel za kruh povprečno stočlanskega kolektiva. Skorajda desetletje
sem bil samozaposlen v kulturi. Uspešno terapevtsko delujem…
Nekajkrat
so me vabili v politiko. Vselej sem se zahvalil. Preveč so pametni, tam, v
politiki, da bi zdržal. Med njimi.
Resnica,
nikdar nisem segel v svet vodovodarjev, mehanikov, mizarjev in tesarjev,
mesarjev, varilcev. In bojim se, da bom do konca moral preživeti brez njihovih
modrosti.
Ponosen
sem na svoje otroke. Niso pogoltni. Niso neuvidevni in sebični. Niso zahrbtni
in hinavski. Ne marajo zvez in poznanstev. In prav nič jim ni olajšano v
življenju, nasprotno.
Želim
si…
Ko bi
vse svoje želje strnil v sklope, bi jih tri zapisal.
Želim
si, da bi vsem tistim, katere imam rad, življenje prizanašalo.
Želim
si, da bi znal risat, slikat in igrati na glasbila. A sem ta vlak zamudil.
Želim
si normalnega sveta. A zanj vlaka sploh ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar